No, iz pokala res nismo pile, smo pa doživele kar nekaj lepih trenutkov...
Ob dogovorjeni zgodnji uri smo se začele počasi zbirati in izmenjavati jutranje vtise o desetih hkratnih opravilih, ki jih ženske počnemo zjutraj. Skrb, da bi kdo zaspal, smo posvetili le Borisu, ki pa je seveda komaj čakal, da nas lahko odpelje proti Bohinju. Skupaj s Francijem je poskrbel, da smo se vse opremile s čeladami in pasovi, za nove čevlje in njihovo testiranje pa smo poskrbele že na petkovem treningu.
Tako smo se odpravile proti Bohinjski Bistrici, seveda smo se v kombiju varno privezale s pasovi, saj Boris ovinke smatra kot malo zavito ravnino. Tokrat se je resnično izneveril sam sebi in nas do Bohinja pripeljal tako varno in hitro, da smo bile na tekmovalnem prostoru med prvimi. Tam smo ugotovili, da je včasih Janez resnično potreben in da nam mora v prihodnje priti zaželeti vsaj srečno pot in nas recimo ob tem opremiti še vsaj z znaki, ki smo jih pozabili v Topolah. Ampak ker so gasilci na splošno prijazna in kolegialna bitja, smo tudi to rešili in tako smo bile opremljene z znaki begunjskih članic - kasnejših zmagovalk.
Prijavi na tekmovanje je sledilo razgibavanje "starih kosti in mišic" in bile smo pripravljene na tekmovanje. Ker Janeza ni bilo z nami in je Borisu zaupal fotografski aparat, smo bile fotografirane z vseh koncev. Pridružila sta se nam še dva navijača z vabilom, da se po končanem tekmovanju oglasimo na kavi v tamkajšnjem kampu, kjer sta uživala prost vikend.
Seveda smo komaj čakale, da se bomo odzvale vabilu in tako smo opravile s trodelnim napadom v razmeroma hitrem času. Kljub precej mladim nasprotnicam, je bil naš čas četrti najboljši. Tudi štafeta je bilo hitro za nami. Vendar pa smo pri vaji prejele še nekaj kazenskih točk (nobena ekipa ni bila brez, največ preglavic pa je večim ekipam povzročala odpeta košara - tudi naši), kar pa ni pokvarilo razpoloženja naše ekipe.
Zato smo se dobre volje peš odpravile k Mileni na kavico, kjer pa smo bile postrežene s precej več dobrotami kot samo kavico (nekaj kar ima naslikano rogovje na steklenici je Milena točila kar preveč vestno). Jolanda je poskrbela, da nismo bile lačne in s seboj prinesla resnično dober štrudl. Tako smo ob klepetu, obujanju spominov in še čem prebile dve prijetni urici.
Napočil je čas za razglasitev rezultatov. Med enajstimi ekipami smo zasedle odlično peto mesto (hm, kaj bi šele bilo, če bi uspele več trenirati) in ugotovile, da smo bile po letih najstarejša ekipa ter da smo uspele premagati, kar nekaj ekip članic A.
Ob koncu smo ugotovile, da nam ni bilo žal, ker smo se končno udeležile tudi tekmovanja v Bohinju. Kot so povedali, je bila letos rekordna udeležba, saj je nastopilo 47 ekip in sicer v konkurenci članov, članic in veteranov ter veterank. In resnično je bilo kot nekdaj - množično in z veliko dobre volje, saj je v zadnjem času udeležba ekip na podobnih tekmovanjih maloštevilčna.
Razglasitev pa je bila posebna še zaradi tega, ker je vodja razglasitve (žal sem preslišala njegovo funkcijo) resnično vztrajal, da so vsi desetarji, ki so bili postrojeni oblečeni v celotno uniformo, tako da je tudi prejemniku pokala pripomnil, da natakne še čepico (tu moram povedati, da je članice nimamo, saj so del naših uniform še titovke!). Prav tako pa je ob prvem žvižgu na rezultat opomnil, da smo gasilci kolegialni ter športni in naj tako tudi ostane.
Nam bo ostalo v spominu tekmovanje za pokal Bohinja in bo v prihodnje še eno izmed tekmovanj, ki se jih bomo spominjale v naših klepetanjih o naši gasilski zgodovini (uh, česa vsega se danes nismo spomnile).
Za konec je padla ideja, da se udeležimo mokre vaje v Moravčah, ampak o tem pa v drugi rubriki:)
Pa lep pozdrav...
P.S.: Smeškote si ustrezno postavite!
