Včerajšnja pomladna nedelja, končno sončna, je bila zagotovo primerna za kolesarski izlet. Ker mi v soboto zaradi plohe, ki me je »oprala«, ni uspelo, je bilo treba ponoviti. Končni cilj – uživanje v vonju in pogledu na cvetoče jablane na Visokem.
Tam sem bila sicer pred par leti in cvetoče (stare) jablane na Visokem so ena dobrih opcij za odklapljanje v tišini …
Na to sem se spomnila ob iskanju idej, kam se lahko še podam na izlet, da ni predaleč in bi zmogla. In sem šla. Pot do Zbilj že poznate, nadaljuje pa se mimo Gorenje vasi, Reteč, mimo Godešiča proti Škofji Loki. Tam se za Visoko sledi smerokazu za Cerkno. Naprej pa tako vodi samo ena glavna cesta, ki je ob nedeljah hudo prometna in tudi ravna, ampak zgolj v smislu ovinkov, zagotovo pa ne klancev. Je pa vsekakor ta pot, po poljanski dolini, ena izmed tistih, kjer si lahko spočijete oči (in tudi dušo).
Vse naokrog se nad cesto dviga Škofjeloško hribovje in ko sem prišla do naselja, za katerega si nisem zapomnila imena, sem bila prepričana, da tu pa mora biti en lokalno zelo priljubljen hrib, saj je bilo vse polno parkiranih avtomobilov. Ampak sem se zmotila, potekalo je namreč državno prvenstvo v avto krossu (ali nekaj takega). Veščine ogledane na krosu so nekateri prenesli tudi na cesto, ki je očitno priljubljena tudi motoristom, saj jih je bilo na cesti vse polno. Zagotovo več kot kolesarjev. Ampak smo pa kolesarji v prednosti vsaj pri razgledovanju po okolici, če že pri hitrosti nismo. Tako lahko ob poti opaziš tudi vse table in napise, kot je recimo tale, ki ga je potrebno prebrati počasi:
Je pa fino, ker skozi poljansko dolino teče samo ena cesta, saj tako skoraj ni možnosti, da bi zašel; pa tudi misli imajo tako bolj prosto pot. Malo mi je bilo sicer žal, da sem se preveč oblekla, ampak navajena sem na večerna potepanja, takrat pa je običajno že hladno. Tako sem lovila prve sončne žarke samo po obrazu in rokah. Ko sem prišla do kraja Na logu, me je na bližino dvorca Visoko opozorila tabla ob cesti, kar je dobro, saj je tam potrebno zaviti levo in prečkati Poljansko Soro in kmalu se prikaže omenjeni dvorec. Kratko informacijo o dvorcu obiskovalci dobijo na tabli pred vhodom, malo stran stoji Tavčarjev kip. Na hribu nad posestvom pa poteka gozdna učna pot.
Tja se sicer nisem podala, ampak sem si raje izbrala eno izmed klopc in malo pretegnila noge in spotoma ugotovila, da sem za uživanje v cvetočih jablanah malo prezgodnja, saj še ne cvetijo v svoji »najboljši pomladni kolekciji«. Ja, pomlad letos ustvarja po svoje.
Po kratkem predahu (če bi bil daljši, bi najbrž tisto klopco »posvojila«) je bil čas za povratek oz. za obisk Škofje Loke, kjer sem imela obljubljeno kepico sladoleda. Nazaj sem šla po isti cesti skozi Poljansko dolino in zdi se mi, da sem bila veliko hitreje v Škofji Loki, kot prej v obratno smer.
Tam sem bila zmenjena s S., da se dobiva na sladoledu. Le tega sva si privoščili v centru, pri Homanu. Malo zaradi gužve, malo pa iz čistega veselja (le kdo to verjame) sva se, s sladoledom v rokah, sprehodili do Hudičeve brvi. Resnično vredno ogleda.
Ker sem imela namen iti proti Medvodam, me je ona podučila, da najbolje, da grem kar v tej smeri naprej, kjer se pride v Soro pri Medvodah. Torej sem se pustila prepričati, da ima prav, da bo pot krajša kot naokoli (je pa bolj hribčkasta) in sem se torej iz Škofje Loke odpravila do Sore in naprej do Goričan. Vmes sem se ustavila, da sem pocmokala dva od »mojh otrok«. Nato sem nadaljevala pot čez Sorško polje proti Zbiljam.
Tam je še vedno vladala prava »nedeljska gužva«. Do doma ni bilo več daleč, na cesti polno kolesarjev (se vidi priljubljenost kolesarskih poti), ob cesti pa med drugim tudi konji…
Prevoženih kilometrov skoraj za en »velo maraton« oz. očitno dovolj, da mi je števec proti koncu poti odpovedal pokorščino in ravno toliko, da se mi potem pa res ni dalo še na Šmarno goro gledat sončni zahod.
Lep dan!