Ko sem sedla na kolo, sem ugotovila, da veter piha prav nesramno močno in v hipu me je minilo veselje, da sploh kam grem. Proti vetru se mi načeloma ne da več matrati, ker ima veter vedno več energije od mene. Zato sem najprej zavila na mojo klasično »prezračevalno« pot, vendar sem po slabem kilometru obrnila in resnično odšla v drug konec z idejo, da pridem do Litije. V katero sem med vožnjo skozi polja do Domžal podvomila. Veter je resnično preizkušal mojo trmo, k sreči pa je tudi njemu moč v zatišju naselja popustila. Ker ne poznam poti skozi naselja (takšni smo pač avtomobilski vozniki) sem seveda izbrala pot, ki jo poznam – mimo Dragomlja, čez Podgorico proti Šentjakobu, kjer se lepo elegantno zavije levo in se že od daleč opazi smerokaz za Litijo. Ampak žal, cesta je prepovedana za kolesarje. Ni mi preostalo drugega kot, da obrnem in poizkusim srečo čez naselja. Vmes sem telefonsko najavila svoj prihod, da mi ne bi borovničke slučajno kam »shodile«. Tako sem zavila proti Pšati in od tam naprej proti Beričevem. Moram priznati, da so ta naselja, kljub bližini Ljubljane, prav prijetna za kolesarjenje, saj prometa (no, vsaj ob sobotah) skoraj ni. Tudi klancev ne. Pot sem nadaljevala skozi Dol in Kleče, kjer ob poti stoji ogromna graščina. Kot sem kasneje prebrala, sta restavrirana muzejska paviljona, grajski park pa je bil zasnovan kot francoski Versailles – po moje vreden ogleda, ko se bo pomlad dokončno razbohotila. Zanimivost je tudi, da so dolino po graščini včasih imenovali »dolina veselja«. Le kaj vse se je včasih tu dogajalo.
Pot se od tu nadaljuje proti Dolskem, kjer se ponujajo razgledi na Zasavsko - Posavske hribe. Nad njimi so se že zbirali oblaki, kar me glede na to, da sem šla od doma v krasnem sončnem vremenu ni ravno navduševalo. Vendar pa je bila pot prijetna in za enkrat mi je uspelo slediti glavni prometnici skozi naselja.
Ampak, na koncu Dolskega se je ta pot združila z glavno in znak, da je za kolesarje prepovedano je prav nesramno stal takoj na začetku. Ker v principu nisem prekrškar, sem se odločila, da raziščem, kje za vraga, pa lahko kolesarji pridejo v Litijo. Tako sem sredi Dolskega našla smerokaz za Laze in zavila tja v upanju, da ne bom spet končala na prepovedanem. Cesta je bila skoraj prazna, saj se očitno vsi vozijo z vlakom. Namreč, ko sem prečkala Savo, se pot nadaljuje ves čas ob železnici in mimo mene se je peljalo kar nekaj vlakov. No ja, večinoma tovornih.
Železnica in cesta sta stisnjeni pod hribovje na desni breg Save in vse skupaj deluje kar malo utesnjeno, sploh ker je cesta ozka, sicer z malo prometa. Naslednji kraj je Jevnica. Po poti sem opazila še celo tablo, da se je začela občina Litija in da se tu nahaja geometrično središče Slovenije (GEOSS), kar mi je dalo upanje, da sem mogoče pa le na pravi poti. To misel sem opustila sredi Jevnice, saj niti en od smerokazov ni označeval poti, ki naj bi vodila v Litijo. Ampak zdaj vem, kje se pride na Janče, kar bo zagotovo koristno, ko bodo tam imeli »jagodne tedne«.
Glede na to, da bi bilo dobro še pred nočjo priti domov, ter da so se na nebu zbirali vedno bolj temni oblaki, sem se odločila za povratek in se na hitro zmenila z A., da pride v Dolsko, kjer sem prej ob cesti videla lokal, ki je bil čisto primeren za »kofetkanje«. Na poti do tja so me pospremile prve dežne kaplje, ki so sicer zanimive, če jih recimo opazuješ kako padajo v Savo, malo manj pa, če si na kolesu.
Torej, postanek je bil obvezen tudi zaradi dežja. Ko sem prišla nazaj v Dolsko se je namreč ulilo, tudi grmelo in bliskalo. Ja, tako je to, če se srečajo "oblačni" in »multi-strupeni«. V bistvu pa je bilo to eno boljših vedrenj pred dežjem. Klepet, smeh in vse kar sodi zraven.
Dež je vmes malo ponehal, ura je bila že tudi pozna, tako da mi ni preostalo drugega, kot da se skozi dežne kaplje, po lužah odpravim domov. Dežja se sicer ne bojim, ampak, ko ti iz čelade kaplja na nos in ko ob vsaki luži na cesti dobiš »tuš« po hrbtu in v čevlje – takrat pa tudi meni včasih zmanjka lepih misli. Čeprav priznam, da sem se tudi jaz nasmehnila in pozdravila vsakega kolesarja, ki se je, podobno moker kot jaz, izogibal lužam na cestah. Ni jih bilo tako malo. Malo zaradi vremena, malo zaradi ne branja cestnih tabel, sem se vračala skozi Ihan do Domžal, kjer so na igrišču ravno zelo glasno spremljali nogometno tekmo. Od tam naprej pa le še nekaj kilometrov čez poljsko pot, kjer je sonce že dodobra izrinilo oblake.
Odprl se je tako zelo domač pogled na Kamniške Alpe, obsijane s soncem. Tako sem lahko kar na hitro pozabila na mokre cunje in dežne kaplje.
Prevoženih kilometrov ravno prav, da je še v užitek. Priznam pa, da sem čisto malo zavidala tistim mimoidočim, s smučmi na strehi avtomobila … Krvavec je bil obsijan s soncem…
Lep dan tudi vam!
