- osmrtnica_slavko_zabret_crop1.jpg (91.74 KiB) Pogledano 4415 krat
V spomin na Slavka Zabreta
Re: V spomin na Slavka Zabreta
Slavku Zabretu v slovo!
Komaj smo se dobro poslovili od našega preminulega člana Zdravka, že je med nami odjeknila vest, da nas je zapustil še en član, ki nam ga je prav tako vzela težka bolezen. Odšel je Slavko, potiho in trpeče, in čeprav je bila to zanj odrešitev, za njim ostajata spomin in bolečina, saj se bomo Slavka vedno spominjali predvsem po življenju v njegovih mladih letih, dobrovoljnega, nasmejanega in družabnega.
Slavko se je rodil mami Ivanki in očetu Slavku 19. novembra 1965 v Ljubljani kot četrti otrok. Svojo mladost je preživljal skupaj s sestrama Heleno in Slavko ter bratom Francijem ter kasneje še z najmlajšim Matijem. Zabretovi so bili kmečka družina, zato je Slavko že kot otrok znal poprijeti za kmečka dela, ki ga nikoli ni manjkalo. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, ki jo je dokončal v letu 1980 in se kot vajenec zaposlil pri avtoličarstvu Veselič, vendar je še istega leta pričel delati v tovarni Filc, ki mu je nudil boljše gmotne pogoje. Vmes je leta 1984 odšel na služenje vojaškega roka, najprej v Leskovac, nato pa kot graničar na takratno jugoslovansko bolgarsko mejo. Ko se je v letu 1985 vrnil iz vojske, je zopet pričel z delom v Filcu Mengeš, kjer je opravljal odgovorno nalogo vodje linije v proizvodnji iglane polsti, nato pa samostojno delo v mešalnici za pripravo surovin v proizvodnji. Tu je v letu 1990 žal doživel delovno nezgodo, kjer je izgubil oko, kar ga je močno čustveno prizadelo in ga spremljalo vse do prerane smrti.
Kljub temu je že konec osemdesetih let spoznal sorodno dušo Vido, s katero se je leta 1991 poročil, že novembra pa se jima je rodil sin Peter. Žal pa nam življenje včasih ubira takšna pota, ki si jih ne želimo, prav to je doletelo Slavka, ki od leta 1992 ni bil več človek, kot smo ga poznali, saj ga je delna invalidnost zaznamovala in težko je bilo iskati izhode še posebej ob razdoru družine. Zamenjal je tudi delo, nekaj časa delal v Komunalnem podjetju Prodnik, nato pa večji del pri zidarskih delih v fasaderstvu Bergant.
Slavko se je v gasilsko društvo vključil kot desetletni pionir in se prek mladinske vrste vključil med člane, kjer je leta 1982 opravil izpit za gasilca in nato z leti napredoval do čina gasilec II. stopnje. Do svoje bolezni je bil vedno aktiven tako pri intervencijah kot tudi v tekmovalnih vrstah, kjer je v mladinski selekciji opravljal funkcijo napadalca. Vključeval se je v delovne akcije in sodeloval tudi pri gradnji gasilskega doma. Še vedno je bil aktiven tudi, ko je bil zaradi bolezni preimenovan v rezervnega gasilca, še posebej v času poplav, ko je bilo treba zaščititi ogrožena območja v Topolah.
Za svoje požrtvovalno delo je prejel več priznanj in odlikovanje, in sicer značke za dolgoletno delo z najvišjo za 40 let, značko za delo v operativi za 20 let in priznanje gasilske zveze III. stopnje.
Slavko je sodeloval tudi v gasilski enoti Filca, s katero je nastopil na številnih tekmovanjih v krogu SOZD-a Tekstil, bil pa je še marsikaj drugega. Bil je krvodajalec, navduševal se je nad konjskimi dirkami, ki jih je vedno z zanimanjem spremljal, prav tako je bil tudi naš zvesti navijač v Ostravi na Češkem, kjer je spodbujal našo B člansko ekipo in tudi s tem pripomogel k dobri uvrstitvi.
In tako se tudi spominjajmo Slavka, ki je tudi v težkih trenutkih živel z nami, tiho in spoštljivo, tak je od nas v trpljenju tudi odšel. Zahvalimo se mu za njegov prispevek k prepoznavnosti in uspešnosti društva in ga ohranimo v trajnem spominu.
Slavko, hvala ti za vse, svojcem pa v tem žalostnem trenutku izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija
Komaj smo se dobro poslovili od našega preminulega člana Zdravka, že je med nami odjeknila vest, da nas je zapustil še en član, ki nam ga je prav tako vzela težka bolezen. Odšel je Slavko, potiho in trpeče, in čeprav je bila to zanj odrešitev, za njim ostajata spomin in bolečina, saj se bomo Slavka vedno spominjali predvsem po življenju v njegovih mladih letih, dobrovoljnega, nasmejanega in družabnega.
Slavko se je rodil mami Ivanki in očetu Slavku 19. novembra 1965 v Ljubljani kot četrti otrok. Svojo mladost je preživljal skupaj s sestrama Heleno in Slavko ter bratom Francijem ter kasneje še z najmlajšim Matijem. Zabretovi so bili kmečka družina, zato je Slavko že kot otrok znal poprijeti za kmečka dela, ki ga nikoli ni manjkalo. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, ki jo je dokončal v letu 1980 in se kot vajenec zaposlil pri avtoličarstvu Veselič, vendar je še istega leta pričel delati v tovarni Filc, ki mu je nudil boljše gmotne pogoje. Vmes je leta 1984 odšel na služenje vojaškega roka, najprej v Leskovac, nato pa kot graničar na takratno jugoslovansko bolgarsko mejo. Ko se je v letu 1985 vrnil iz vojske, je zopet pričel z delom v Filcu Mengeš, kjer je opravljal odgovorno nalogo vodje linije v proizvodnji iglane polsti, nato pa samostojno delo v mešalnici za pripravo surovin v proizvodnji. Tu je v letu 1990 žal doživel delovno nezgodo, kjer je izgubil oko, kar ga je močno čustveno prizadelo in ga spremljalo vse do prerane smrti.
Kljub temu je že konec osemdesetih let spoznal sorodno dušo Vido, s katero se je leta 1991 poročil, že novembra pa se jima je rodil sin Peter. Žal pa nam življenje včasih ubira takšna pota, ki si jih ne želimo, prav to je doletelo Slavka, ki od leta 1992 ni bil več človek, kot smo ga poznali, saj ga je delna invalidnost zaznamovala in težko je bilo iskati izhode še posebej ob razdoru družine. Zamenjal je tudi delo, nekaj časa delal v Komunalnem podjetju Prodnik, nato pa večji del pri zidarskih delih v fasaderstvu Bergant.
Slavko se je v gasilsko društvo vključil kot desetletni pionir in se prek mladinske vrste vključil med člane, kjer je leta 1982 opravil izpit za gasilca in nato z leti napredoval do čina gasilec II. stopnje. Do svoje bolezni je bil vedno aktiven tako pri intervencijah kot tudi v tekmovalnih vrstah, kjer je v mladinski selekciji opravljal funkcijo napadalca. Vključeval se je v delovne akcije in sodeloval tudi pri gradnji gasilskega doma. Še vedno je bil aktiven tudi, ko je bil zaradi bolezni preimenovan v rezervnega gasilca, še posebej v času poplav, ko je bilo treba zaščititi ogrožena območja v Topolah.
Za svoje požrtvovalno delo je prejel več priznanj in odlikovanje, in sicer značke za dolgoletno delo z najvišjo za 40 let, značko za delo v operativi za 20 let in priznanje gasilske zveze III. stopnje.
Slavko je sodeloval tudi v gasilski enoti Filca, s katero je nastopil na številnih tekmovanjih v krogu SOZD-a Tekstil, bil pa je še marsikaj drugega. Bil je krvodajalec, navduševal se je nad konjskimi dirkami, ki jih je vedno z zanimanjem spremljal, prav tako je bil tudi naš zvesti navijač v Ostravi na Češkem, kjer je spodbujal našo B člansko ekipo in tudi s tem pripomogel k dobri uvrstitvi.
In tako se tudi spominjajmo Slavka, ki je tudi v težkih trenutkih živel z nami, tiho in spoštljivo, tak je od nas v trpljenju tudi odšel. Zahvalimo se mu za njegov prispevek k prepoznavnosti in uspešnosti društva in ga ohranimo v trajnem spominu.
Slavko, hvala ti za vse, svojcem pa v tem žalostnem trenutku izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija
Re: V spomin na Slavka Zabreta
- slavko_zabret_zahvala (002).jpg (57.98 KiB) Pogledano 4406 krat