Včeraj, na torek, 20. marca 2007 smo se gasilci, godbeniki, kulturniki in drugi krajani v velikem številu poslovili od Slavka Piška starejšega.
Številni govorniki so opisali bogato življensko pot pokojnega, ki mu zlasti med 2. svetovno vojno ni bila najbolj naklonjena, je pa zato v povojnem obdobju bil eden izmed vidnih graditeljev nove države kot gospodarstvenik, kulturnik, družbenopolitični delavec, prvi častni občan Občine Mengeš, vedno pa prijazen, optimističen, svojo dobro voljo je znal prenesti na ljudi okoli sebe in vsem se nam je zdelo, da s skupnimi močmi res zmoremo vse.
Takšnega Slavka Piška sem poznal tudi jaz in imel sem čast, da je tudi on poznal mene. Prvič sva se srečala, ko sem kot mlad gasilec nastopil funkcijo poveljnika in ena od prvih mojih dolžnosti je bila izboljševati materialni status društva.
Tako sem bil zadolžen, da s prošnjo za pomoč potrkam pri Slavku Pišku, ki je bil takrat direktor v tovarni Trak. Priznam, da mi ni bilo ravno lahko, saj tovrstnih izkušenj nisem imel, da bi pa kar z direktorjem govoril, pa sploh ne. No, začetne zadrege me je odrešil Slavko z vedrim pozdravom, vprašanjem, kako kaj v Topolah, po kaj sem prišel in potem je pogovor stekel in sva premlevala, kako bi se dalo najti čimboljšo rešitev. In sva jo, pa ne samo takrat, tudi v vseh preostalih letih, ko sva se srečevala ob različnih priložnostih.
Največkrat v okviru takratne SZDL, katere predsednik je bil in v kateri sem aktivno nekaj let sodeloval tudi sam. V tej organizaciji so se namreč združevala vsa društva, tudi gasilska, katerim je bil Slavko Pišek vedno naklonjen, saj je bil tudi sam vključen v gasilske vrste, še posebej pa je cenil naše prostovoljno humanitarno poslanstvo.
Leta so minevala, zamenjali smo državo in se osamosvojili, Slavko je odšel v zasluženi pokoj, a še vedno aktivno deloval na družbenem in društvenem področju. Pri svojem delu je ostal takšen kot je bil, odprt za pogovor, prijazen, a tudi kritičen, če je bilo potrebno, je kritiko izrekel javno in brez zadržkov, kar je dandanes že prava redkost. In ljudje smo mu radi prisluhnili, saj je govoril iz svojih bogatih življenskih izkušenj s ciljem, da bi s pravim načinom dela v kraju živeli čim bolje. Brez visoke politike in visokoletečih idealov, ampak življesnko, stvarno in s človeško toplino so bile prežete njegove besede in dejanja.
Prav te njegove človeške topline in odprtosti ne bom nikoli pozabil. Vedno, kadarkoli vsa se srečala mi je nasmejan odzdravil in vedno podal roko z besedami: “O pozdravljen, kako je kaj Topolčan?” In sva spregovorila dve tri besedi, se včasih spustila kar pravo debato, a je bilo vedno premalo časa, vedno se je kam mudilo, zato sva običajno zaključila tako, da se še drugič kaj več pogovoriva.
Zadnič sva se srečala v lanskem letu v trgovini Tuš, kljub temu, da je zaradi bolezni sedel v invalidskem vozičku, je bilo srečanje prav takšno, kot običajno, z nasmehom, stiskom roke, obveznim “Topolčanom”, vprašanji o novicah v Topolah, kako je pri gasilcih, kako doma in tako sva lepo kramljala in nič se nama ni mudilo.
In prav je tako, škoda le, da tega nisva storila večkrat in si privoščila tudi kakšno kavico ali kozarček, pa nisva in mi je žal. A tega se zaveš šele takrat, ko se ne da nič več storiti drugače, ničesar popraviti za nazaj. Življenje je neizprosno, na koncu nas vedno čaka slovo in to vedno pride prezgodaj. Tako za svojce, kot za prijatelje in znance, ki jih je imel Slavko veliko in to mu je bogatilo življenje.
Ko bi le mi vsi znali in zmogli živeti tako, kot je živel Slavko in svet okrog nas bi bil veliko lepši.
Mogoče pa se nas je Slavkova smrt dotaknila v tolikšni meri, da bomo ob spominu nanj tudi mi poskušali biti do sočloveka prijaznejši, dostopnejši, da bomo znali pomagati, najti pravo besedo ob pravem času in tako tudi na tak način ohranili spomin na “ata Piška”, kot smo mu radi rekli in kot je dejal tudi eden od zadnjih poslovilnih govornikov: “Bil si nam ata, včasih pa tudi mama”.
Ata Pišek, hvala ti za vse!
Janez
