Mateja napisal/-a:Hmm, kaj pa vem, lahko je tudi topolsko žegnanje, mene ne moti, Mengšanov pa tudi ne, tako da pravega razloga ne vidim, zakaj ne bi imeli mi žegnanja na ta dan.
lp, Mateja
No, pa naj bo žegnanje

saj si vzdušje pred, med in po maši več kot zasluži tak naziv. Tudi vreme je bilo žegnanju naklonjeno, tako, da so vsi tisti, ki so se odločili za obisk Topol, liturgičnega obreda in druženja po njem lahko začutili nekja posebnega, nekaj drugačnega, nekaj lepega, kar od časa, ko je odprto igrišče v tem delu žal ni običajno.
Že ob prihodu na prostor pred kapelico je bilo čutiti to drugačnost, nek naravni mir, ki se je preselil tudi v notranjost slehernega, ki čuti in spoštuje, pa naj gre za sočloveka, naravo ali nedoumljivost božjega stvarstva in poti, po katerih nas vodi. Tako je že pred pričetkom obreda lahko vsak začutil ta naravni mir in se lahko popolnoma posvetil mašnemu obredu, ki ga je vodil farni župnik Matej Zevnik. Kljub težki bolezni je z mogočnim glasom daroval sveto mašo, se nas s pridigo vseh dotaknil, predvsem pa dal s svojim zgledom vsem vedeti o veri upanja in zaupanja.
Prispodoba o križu, ki jo je ob uvodu podal Peter Jemec, je bila prav tako dobra iztočnica za razmislek, saj ne glede na to, kako so se razbojniki trudili, da bi ga odtrgali s kapelice v tem niso uspeli. Onečastili so sicer kapelico s tem, da so pokradli baker s strehe, križ pa se jim je uprl in ostal. Ko sem ob branju besed o križu pogledal nanj, se mi je utrnila misel, kako prav je bilo, da križa po vandalstvu nismo popravljali, čeprav je bilo to prvotno mišljeno. Takšen kot je sedaj, čeprav zvit in ukrivljen, naj stoji v zgled trdnosti, pa tudi v opomin tistim, ki jim ni ničesar sveto in se lotijo tudi tako nizkotnega dejanja.
Ampak, da grem nazaj k dogodkom dneva oziroma mašnemu obredu, ki so ga s svojim čudovitim petjem spremljale mlade pevke in pevci in tako olepšali praznovanje, prav tako pa tudi topolski pritrkovalci, katerih večina je sicer iz vrst pevcev, ki so z lepimi pritrkovalskimi melodijami vabili k slovesnosti pod topolskim hribom.
Letos žal nisem mogel sodelovati pri pripravah na dogodek, zato pa moram izreči vse priznanje tistim, ki so prostor tako lepo pripravili. Da so ga, vem zaradi tega, ker na platoju, kjer je stal oltar ni bilo videti niti enega cigaretnega ogorka, prav tako ne ostalih odpadkov v okolici. Koliko časa bo tako ostalo, je vprašanje, morda danes do večera, potem pa spet vse po starem, ko bo prostor postal kadilnica naše zlate mladine, katere pa danes pri maši ni bilo opaziti, da bi jim lahko pojasnil o obnašanju na kraju, ki ga je v preteklosti marsikdo obiskoval, pa to mogoče opustil prav zaradi nesnage, ki so jo tu puščali mladi nadobudneži.
Pa da grem nazaj k lepim stvarem, namreč, vsako leto napišemo, da so gospodinje presegle same sebe in res je tako, kajti tudi letos so se izredno potrudile in napekle dobrot, ki se jim ne da upreti, kajti pecivo je bilo užitek že samo pogledati, ko pa si ga okusil, je bilo kar težko oditi od bogato obloženih miz.
Tako se je po maši ob dobrotah razvil še družabni del vaškega praznovanja. Ko sem se sprehajal med gosti, da neredim še kakšno fotografijo, sem slišal nemalo pohval, kako je v tem mirnem kotu Topol lepo, kako znamo Topolci vse lepo pripraviti, predvsem pa to, kako jih navdušuje složnost vaščank in vaščanov pri izvedbi takšnih in podobnih dogodkov.
Skratka, bilo je lepo in slovesno, fotogarfij bo kar nekaj, prav tako tudi filmčkov, tako, da si boste lepe trenutke lahko kadarkoli priklicali v spomin. Mislim, da bo galerija dosegljiva že v četrtek, ko se administrator vrne z zasluženega dopusta.
Hvala vsem organizatorjem, izvajalcem, gospodinjam in udeležencem!
LP
Janez
