Torej:Pohajkulja gre na Triglav
»Sej veš kakšna je, ko mora pakirat,« je rekla tamala tavelki. »Jutri gre na Triglav, ziher ima tremo in je sitna. Kar poklič jo, če upaš. Rajš sms pošlji.« Tako nekako sta mi potem povedali.
Pa tokrat sploh ni bilo tako. Prav lepo v miru sem vse spakirala, še celo ne v zadnjih minutah. Najbrž prvič v mojem življenju. Saj običajno res sitnarim, da moram pakirat (opravilo, ki je meni nadvse zoprno), vse do zadnjega trenutka, ko potem na hitro vržem vse potrebno skupaj in grem.
Ampak vse se je začelo že veliko prej. Konec julija ob jutranji kavi, ko je L. povabila O., da gre lahko tudi letos z njimi na Triglav in ker mu termin ni ustrezal, je mirno navrgel: »Romano vzemite.«
Sem se poskušala upirati, da jaz pa ne maram plezarij, pa telečje noge imam, pa višinske probleme, pa kaj vem kaj še vse…vendar ni kaj dosti pomagalo. »Ti bom poslala mail z vabilom, preberi si in pošlji prijavnico,« je zaključila L. in še isti dan je res vse poslala. No, potem je pa mene to »žulilo« vse do zadnjega dneva za prijavo. Vmes sem si sigurno stokrat na netu ogledala kakšna je pot. »Če ne boš ti nesla prijavnice, te bom jaz prijavil,« je dejal A. in tako sem se v zadnjih minutah odločila ter oddala prijavo. Seveda nisem pozabila povedati, da če scagam, se lahko zgodi, da zadnji dan odpovem.
… in potem sem dve noči sanjala skale in moje plezanje na Triglav. Prava nočna mora, res. Potem sem si pa rekla, da to pa presega vse meje in da je tako vse v glavi, torej se moram naravnati v pravo smer. Nič več ogledov poti na netu, ampak predvsem raje priprave, da me skale ne bodo zdelale. Bom že zlezla. Še povsod sem. Pa četudi počasi.
O rojstnodnevnem darilu ni bilo več dvoma – samovarovalni komplet. Ziher je ziher. Ob tem sem morila prodajalca z vprašanji kako se uporablja ipd., da me je na koncu vprašal kam grem. Potem sem pridno nabirala hribčke in kondicijo, vse do nedelje pred odhodom. Za odpoved mi je že zmanjkalo izgovorov, pa tudi odločena sem bila, da grem. Torej sem vse lepo spakirala, se ob spodobni uri odpravila spat, naravnala budilko na tretjo uro zjutraj… in se potem vse do treh obračala v postelji, ker nisem mogla spati.
Jutranja kava ni imela pravega okusa in sem se odločila, da grem kar na pot, četudi malo prekmalu. Se bom pa tam malo razmigala. Zborno mesto je bilo pri Aljaževem domu v Vratih. Še v čisti temi sem prispela na parkirišče, pobrala vso kramo in prav počasi ubrala prve korake skozi gozd do Aljaževega doma (1015 m). Se še nisem dobro raztegnila na klopci, ko so za menoj prišli trije možakarji. Korošci. Za zgodnjo uro kar preveč zgovorni in seveda smo kar kmalu ugotovili, da smo v isti skupini. Ko se je začelo daniti, so počasi prišli še ostali pohodniki in sledila so prva navodila in preverjanje koliko nas je takih, ki smo prvič. Potem pa na pot. Pot čez Prag, se ji reče.
Prav kmalu je sledil postanek pri plezalnem klinu – spomeniku alpinistom gornikom žrtvam gora, kjer je vodnik dejal, da vsi moramo vsi, ki smo prvič splezati gor in čez vponko, da se vidi če smo pravi oz. da imamo prvi mali krst. Sem brez besed splezala skozi.
Čisto potiho pa pomislila, da nas le ne bi prevečkrat krstili. Vsi smo uspešno prestali zadano nalogo in naša četica je ubrala korake naprej. Za začetek prav luštna pot in vmes sem izvedela, da bom morala, ko se začnejo plezarije hoditi pri vodniku. O ja, so se začele kmalu.
»Zložite palice, čelade na glavo,« se je glasila komanda. »Romana, ti pa tu pred mene,« je dejal vodnik in nisem upala nič ugovarjati. So vse moje namere, da bom nekje na repu kolone hodila lepo počasi, padle nekam med skale. Potem pa v prve skale in med prve kline.
»Kratke korake delaj, da mišice ne trpijo preveč. Ja saj ti gre dobro. Tule daj nogo. Vidiš tam klin.«, sem slišala izza mojega hrbta, pri sebi pa sem si govorila: »Dihaj, prestavljaj noge, roke… saj znaš.« Na glas sem mu pa dejala: »A tolk se pa lahko ustavim, da zajamem sapo vmes?« Se mi je zdelo, kot da so sami »gamsi« za menoj in da sem prepočasna. »Ja, ti kar dihaj, nikamor se nam ne mudi,« se je glasil odgovor. Sem ornk zadihala, ko so bili prvi »skalni užitki« za nami. No, pa nisem samo jaz.
Potem sem se mislila zgužvati nazaj nekam na sredino skupine, ko sem zaslišala: »No, Romana, pridi, gremo naprej.« Spet na začetek. »Bemu, potem se pa ne upam ustavljati,« sem si mislila, ampak sem bila raje tiho. Pot nič ne popušča, ves čas se vzpenja in sem pridno prestavljala noge in se zahvaljevala megli, ki je s svojih hladom poskrbela, da ni preveč teklo z mene.
Pa ni bila dobra samo zaradi hladu, tudi v dolino se ni videlo in tako nisem imela občutka, da je kje kakšen del poti prepaden. Pa niti nisem imela časa kaj dosti razmišljati o tem, saj so oni za menoj ves čas stresali vice, tako da je bilo več smeha kot česa drugega.
Ko se je pred menoj prikazala ona navpična stena, sem se sicer nehala smejati in ob prvih korakih navzgor povedala vodniku, da je vse mokro in da to pa ne vem, če bo zame. On pa se je mirno obrnil nazaj in ostalim naznanil: »Romana pravi, da je mokro, torej bodite previdni.« Meni pa razložil kam naj postavim noge.
Hja, on se je odločil, da jaz zmorem in mi ni preostalo drugega kot da plezam. O ja, sem zlezla do vrha in končno ugotovila v čem je prednost prvega. Ko čakaš druge, da preplezajo, se lahko spočiješ. Se je pasalo vsake toliko časa, saj smo več ali manj hodili brez postankov. Na vsako vprašanje, kdaj bo pavza, pa je bil odgovor, še deset minut – kako dolge so, še dolgo nismo vedeli. Prej smo obhodili še kar nekaj skal.
Ko smo se (končno) približali Pragu, je začelo sonce premagovati meglo in jaz sem se ji zahvalila, ker je prekrivala poglede navzdol in skrbela, da ni bilo prevroče. Od tam naprej nas je spremljalo sonce in razgledi, ki so se začeli ponujati, so bili res lepi.
Končno je preteklo tistih deset minut do pavze in posedli smo se po skalah na Pragu ter za nekaj minut predali uživanju. Za nami je bilo že tri ure hoje in vrh Triglava je bil že dosegljiv našim očem.
Mi pa smo najprej nadaljevali proti Kredarici, do kamor je bilo treba prijeti še za nekaj klinov, prehoditi še kar nekaj skal, vmes pa smo za popestritev na delu poti, kjer je še sneg, uživali ob kepanju in demonstraciji »smučanja na gojzerjih«.
V tem delu poti sem si »izborila« položaj proti koncu skupine in si privoščila malo počasne hoje. Vmes pa sva z L. čvekali o vsem mogočem in oni možakar za nama je na pobudo, da naju prehiti dejal, da imava zanj ravno pravi tempo in da prizna, da je že veliko novega zvedel vmes. No, končno eden, ki razume, da se tudi počasi daleč pride (hehe).
Mi smo najprej prišli do Kredarice (2515 m).
Prav pridni smo bili in zato je bil čas odmerjen počitku daljši. Dobro uro posedanja in poležavanja na klopcah, fotkanje, čaj, kosilo in kar je še takega kar spada k počitku.
Priznam, da sem si potiho ogledovala tiste, ki so plezali na Mali Triglav in naprej do vrha, ker me je zanimalo kje poteka pot. Potem pa je padla komanda: »Gremo naprej.« Iz previdnosti sem si nadela samovarovalni komplet, ker končno je bilo vseeno ali ga nosim na sebi ali v ruzaku in vodnik mi je dejal, da bom videla, da ga ne bom potrebovala. Hja, kaj pa on ve, kako »telečje« znajo biti moje noge. In potem smo odšli proti Malemu Triglavu, med prve skale.
Tokrat mi ni bilo treba biti na čelu kolone, ampak sva pristala nekje na sredini. Sonce je upiralo svoje žarke v nas, veter, ki je tu kar dobro pihal, pa je sproti hladil potne kaplje. Pridno sem se držala za kline in zajle ter gledala v skale kam bom postavila noge. Kadar se mi je kaj zataknilo sem dobila navodila izza hrbta. Vmes nisem niti kaj dosti razmišljala, sem pa tja sem pomislila kako hitro se lahko vzpostavi zaupanje med dvema osebama, saj vodnika do tega dne sploh nisem poznala. Vmes sem ujela kakšno besedo spodbude in kmalu je bil za menoj vzpon na »malega« in tam kjer se razcepita poti za Kredarico in Planiko smo odložili ruzake, da bo do vrha lažje. Od tam naprej pa po »malem« do grebena, ki povezuje oba vrhova.
Na grebenskem delu, kjer ni zajl, me je vodnik prijel kar za roko in seveda je padlo nekaj sočnih komentarjev. Ampak raje se nasmejim takim šalam, pa da se imam za kaj (ali koga) držat. Skal, zajl in klinov sem se kar dobro držala in prestavljanje nog po skalah mi je skoraj že postalo všeč. Z vsakim prehojenim metrom proti vrhu bolj. Na zadnjih metrih proti vrhu, se je pa tudi meni že malo smejalo.
Tako kot vsem ostalim na vrhu. Pa sem zlezla tudi jaz – na Triglav, vrh naše dežele, goro simbol. Občutki? Težko jih je opisati, saj se mešajo tisti, ki pomenijo premagane skale in tisti, da si na vrhu, pa tisti, ki jih prinašajo razgledi naokoli… pa vsi tisti nasmehi na obrazih ostalih. Nobenih težkih misli, samo užitek.
Ko smo bili vsi na vrhu je sledil krst novincev, seveda tudi mene. Vsakemu tri vprašanja in za vsako udarec z vrvjo po zadnji plati. Moja predhodnica je prejela kar krepke. »Cel dan hvalim njegove mišice, zdaj jih je pa pokazal«, je dejala. Naslednja sem bila jaz (ženskam prednost, ja) in moj krščevalec je bil kar usmiljen, res pa je, da sem pravilno odgovorila na zastavljena vprašanja, čeprav zaradi praznine v glavi, ki jo prinese osvojitev vrha, sploh ni lahko razmišljati.
Krstu je sledilo še fotkanje, razgledovanje, žigosanje, vpisovanje v knjigo in nastavljanje soncu na vrhu. Prihajali so novi pohodniki, drugi odhajali. Midva z vodnikom ter še enim možakom, ki je bil prav tako pod njegovim varstvom, smo zapustili vrh pred drugimi. Gor grede sva se namreč zmenila, da lahko za nazaj preizkusim kako se pripenja na zajle, saj je šlo za gor brez tega. Sem preizkusila tudi to in pokazal mi je kako se lahko »zaštrikaš«. Vmes pa ugotovila, da sem na vrhu pozabila vetrovko, ki sem jo odložila, ko so me krstili. »Hja, bom pač brez nje,« sem se odločila, potem pa smo preko telefonov rešili tudi to. Hvala, Korošci!
Dol je šlo tudi meni hitreje kot gor (kot vedno) in kmalu smo se vsi zbrali pri ruzakih. Od tam smo nadaljevali proti koči na Planiki, kjer smo prenočili. Še prej pa nas je čakalo kar nekaj zajl in klinov ter previdnih korakov med skalami in po melišču. Pa tudi smeha ni manjkalo, saj so vici kar odmevali od skal. Še tisti manj zgovorni so našli kakšnega.
Tako smo nasmejani prišli do koče, kjer se je večina najprej znebila gojzarjev. Sledila je ureditev nočitve, malica, klepet… in užitkarjenja po opravljeni poti. Z mrakom smo počasi zavzeli svoje prostore na skupnih ležiščih, ki vedno prinašajo nekaj smeha, ponoči pa nemiren spanec.
Le kdo bi spal, če je bilo zunaj na nebu tisočero zvezd in zjutraj sem se še v mraku pobrala iz postelje in se preselila na klopco pred kočo, da dočakam sončni vzhod v gorah. Odpovedala sem se povabilu mojega vodnika, da se odpravim skupaj z njim še enkrat na vrh, preden se spustimo v dolino. Verjamem, da je tam gor vzhajanje sonca še lepše, ampak tudi tu je bilo noro lepo.
Sledila so jutranja opravila in malo smo počakali, da se je S. vrnil z vrha, nato pa počasi odšli v dolino. Proti Vodnikovemu domu …
…in naprej v bohinjski konec proti Stari Fužini ter si spotoma ogledali še korita Mostnice.
Potem pa nazaj v Vrata po avtomobile in na zasluženo kosilo… in ženski del odprave se je strinjal, da zamenjamo udobnost stranišč, ki smo jo ugotavljale z vsako nižjo točko, s tistim mirom, ki smo ga občutile tam gor. Med skalami.
Za konec: Vesela sem, da so me prepričali. Zagotovo je to nekaj kar ostane. Mogoče tistim, ki so bili tam gor že večkrat ni več nič posebnega… ampak … prvega se ne pozabi.
Dodatek: Če kdo ne verjame šmarnogorskemu zvončku želja… jaz sem pozvonila, da bi prišla na vrh Triglava brez kakšnih večjih težav… in res jih nisem imela.
In čisto za konec: V tistem tednu je bilo kar nekaj Topolcev tam gor in mogoče se kdo opogumi in napiše svojo izkušnjo. Mogoče bo pa potem še kdo preplezal vse skale do vrha, da zve »kaj se pri sosedu dogaja«… kot sem v šali dejala po srečanju enega izmed teh »gamsov« iz Logatca, ki so se na vrh dežele podali peš od doma…
Zapisano in doživeto v avgustu 2009 (fotke Z & R).