miran napisal/-a:Ko se bomo z ŠD Topole odpravili na kakšen kolesarksi izlet, bomo samo pogledali v zbirko Romaninih kolesarskih poti in že bomo vedeli kam se lahko odpravimo in kakšni klanci nas čakajo
Da bo zbirka še večja, se ne morem upreti, da ne bi zapisala še kaj
No, to pot na veliko koristijo tudi motoristi:
In če začnem na začetku:
Glede na, kar preveč, lepe jesenske dni, je občasno še treba na potep. Moj namen je bil sicer »kar tako malo naokoli« po gorenjskem koncu, ampak sem se po poti malo »zgubila«. Kot sem enkrat že zapisala, je kolesarjenje dobro tudi zato, ker se v vsakem križišču lahko odločiš kam boš zavil. Nazaj se da vedno.
Začetno ogrevanje je bilo tokrat iz mengeške smeri čez Utik, Bukovico do Vodic. Naprej pa čez Zapoge in Hraše do Valburge.
To pot poznate že iz prejšnjih opisov in vas ne bom dolgočasila s ponovnim opisom. V Valburgi sem zavila desno proti Kranju. Cesta je tu malo prometna in je kolesarjem prijazna tudi zaradi kolesarske steze, ki poteka ob robu cestišča. Tako sem kmalu prišla do Trboj, kjer se je na levi strani v jesenskem soncu svetilo Trbojsko jezero.
Iz Trboj se cesta nadaljuje čez Prebačevo in Hrastje, kjer do Kranja ni več daleč. Na hitro sem se odločila, da grem proti centru oz. staremu delu mesta, da si ga malo ogledam, saj običajno sem pridem le s kakšnim drugim razlogom. Je pa res, da je Kranj eno redkih slovenskih mest, kjer nikoli vem na kateri strani bom prišla iz mesta (pa drugače nimam problemov z orientacijo).
Podobno je bilo tudi tokrat, ob zapustitvi mestnega jedra je sicer precej smerokazov za vse mogoče stavbe v mestu, ampak za večje sosednje kraje se moraš pa na začetku znajti sam. Zato sem se v križiščih odločala kar tako, po občutku.
Tako ali tako nisem imela končnega cilja. Torej je vseeno kam in ob smerokazu sem zavila za Besnico, meni še ne poznan kraj. Je pa ob cesti na veliko pisalo, da je Tadej Valjavec (znan po letošnjem uspehu Dirke po Franciji, če že ne drugega) ponos tega kraja. Kmalu sem na levi strani zagledala skakalnice, kjer je očitno potekalo neko tekmovanje (»v zraku je… in skočil je xx m«). Izza hriba je tako močno svetilo sonce, da sem še skakalnice komaj videla, tekmovalcev pa sploh ne.
Cesta se tu sicer malo dviga in je še prijetna. Kmalu pa se začne kar dobro vzpenjati in do Spodnje in Zgornje Besnice so »eni sami« vzponi in spusti. Vse skupaj malo omili jesensko vzdušje ob cesti.
Ob koncu Zgornje Besnice je potekala prireditev Kostanjev piknik, zato je bil zadnji vzpon do tja naporen tudi zaradi prometa na cesti.
Za moje razpoloženje, čisto prevelika gneča, pa še kostanja sem se v preteklih dneh že najedla. Zato sem kar hitro »ušla« naprej, v tišino gozda.
Jesensko obarvan gozd je v sončnih dneh izredno privlačen za poglede, na trenutke deluje kar malo kičasto. Ob uživanju v spustu in ogledovanju barv sem prišla do odcepa za kraj Njivica in sem se čisto malo zavedla, da pojma nimam kje sem. No, nazaj znam, ampak kam vodi pot naprej je bilo še uganka. To sem sicer zvedela kmalu, saj je ob cesti stal smerokaz za Dražgoše.
Kje se do njih pride z druge smeri vem, kako pa zgleda s te, se mi pa tudi sanjalo ni in seveda, na smerokazu ni bilo napisanih nobenih kilometrov. Po občutku se mi je zdelo, da je najbrž treba do vrha hribov nad menoj in na drugo stran in če ni veliko kilometrov mi bo uspelo, da se vrnem domov še isti dan. Če ne bi vedela kako zgleda cesta na drugi strani, sploh ne bi pomišljala, tako pa sem se morala odločiti ali obrnem ali nadaljujem. Da grem po isti poti nazaj se mi je malo upiralo zaradi vseh klancev, ki so bili na poti nazaj, je pa že bolje osvojiti kakšnega novega in sem šla – Dražgošam naproti. Najprej pa po klancu navzgor do kraja Nemilje, kjer smerokaz prav tako ni nakazoval koliko km je treba še prevoziti.
Kljub možnosti izbire poti za Selca ali Dražgoše, sem še vseeno izbrala le-te. Te sem vsaj poznala. Kako »dobro« sem se odločila, sem zvedela malo naprej, kjer je stala tabla, ki označuje klanec. Prav kmalu pa se je višje pod hribi pokazala tudi cesta, ki sem jo morala še prevoziti.
Cesta k sreči ni ves čas tako strma, tako da sem kmalu prišla do vasi Podblica, od koder so resnično lepi razgledi v dolino.
V vasi pa je (končno) stala tudi tabla z oznako dolžine ceste do Dražgoš. Seveda pa malo naprej še ena, s podatkom kakšen klanec me čaka.
Kilometri za »dušo spustit«. Ker mi je to, da sem že »malo v letih«, prineslo tudi spoznanje, da če gre hitreje peš, naj mi ne bo nerodno iti, sem z užitkom, po šumečem listju, prehodila najbolj naporne metre in si ogledovala okolico.
Na zadnjem kilometru vzpona stoji ob cesti »pipa« s pitno vodo in sem napolnila zaloge ter se malo osvežila, tako da do vrha ni bilo več tako naporno.
Vrh vzpona (okoli 830 m) je malo pred Dražgošami in priznam, da je bil užitek spustiti se navzdol.
Z razgledovanjem po škofjeloškem hribovju in hlajenju ob spustu sem prišla do Dražgoš.
O njih piše: »Dražgoše so prijazna vas, ki je v treh gručah razprostrta po prisojnem pobočju Dražgoške gore na nadmorski višini od 700 do 980m. Dražgoška gora varuje vas pred mrzlimi severnimi vetrovi, na jug nagnjeni bregovi pa so obrnjeni k soncu. Izredna sončna lega in čudovit razgled po škofjeloškem hribovju. Pred drugo svetovno vojno so bile Dražgoše znane po romarski cerkvi svete Lucije, v kateri so bili znameniti zlati oltarji. Med drugo svetovno vojno je bila celotna vas s cerkvijo vred porušena do tal. Oltarji pa so se ohranili in so sedaj shranjeni v kapeli Loškega muzeja. Vas je bila po vojni na novo pozidana in poleg domov so domačini zgradili tudi šolo z igriščem, cerkev in trgovino. Sredi vasi stoji spomenik, ki spominja na dražgoško tragedijo.«
Ustavila sem se pri spomeniku dražgoški bitki .
Na poti od tu naprej stoji še muzej, vendar nisem imela več časa. Tako sem se spustila iz Dražgoš proti Rudnem.
Od tam pa naprej do Železnikov.
V Železnikih sem se zapeljala še do starega dela mesta, ki je zaradi svoje ozkosti bolj privlačen, na začetku mesta pa stoji plavž: »Prvotno talilno peč »na volka« so po požaru 1796 na stali lokaciji obnovili. Leta 1826 so jo nadomestili z visoko pečjo – plavžem, ki je ugasnil okoli leta 1902. Edini tehniški spomenik te vrste, ki se je ohranil v Sloveniji.«
Iz Železnikov sem nadaljevala čez Studeno, Selca (no, zdaj vem kje so), Dolenjo vas, Bukovico … proti Škofji loki.
Ko sem prišla do Škofje loke me je na nebu pričakala že luna…
…in tako sem naredila samo kratek postanek za oblačenje in osvetlitev ter nadaljevala proti domu. Opis poti do Škofje loke ste lahko prebrali v enem drugem potopisu in vmes sem se za trenutek ustavila ob Zbiljskem jezeru, ker je vladala prava večerna romantika in je na prostem posedalo še precejšnje število obiskovalcev. So bili pa vsi labodi z glavo pod vodo (večerja ali tako spijo?).
Če sem začela s konji, naj končam s kamelami – ob smledniški osnovni šoli je gostoval Dunajski cirkus in ob cesti sta se pasli dve kameli. Prav škoda, ker je bila že tema (fotka zato ni najboljša)…
…kako gre že ona »sijala srebrna je luna vso pot…«
Za konec: Če bi vedela kje me bo vodila pot, ne vem, če bi se odločila za ta podvig. Zdaj pa mi niti ni žal. Če drugega ne, ti kraji so res v lepem koncu naše dežele.
Uživajte tople jesenske dni!