Vsega je kriv A... No, v bistvu sem sama kriva, ampak tudi on je malo, ker je objavil fotografije in še eni trije, ki so dejali, da je to luštna tura, prav nič naporna (če verjamete).
In kam me je odneslo? Ja, na drugo stran, proti Logarski dolini, saj me je zanimalo kako zgleda pot, koliko časa se približno potrebuje ipd. Pa še lep dan je bil.
Začetek več ali manj že poznate. Iz Kamnika proti Črnivcu, kjer se petsto metrov pred vrhom zavije levo proti Podvolovjeku. Tokratni vzpon proti Črnivcu je bil jesensko obarvan. Drevesa v tisoč barvah, obsijana s soncem.
Ko se cesta odcepi proti Podvolovjeku, je najprej treba premagati kar precejšen klanec (vsekakor bi bilo lažje prevoziti zadnje metre do Črnivca) in sem malo podvomila o dobri izbiri. Kmalu se cesta skoraj zravna in vse skupaj postane bolj prijetno, še posebno, ker se ob cesti začnejo jesensko obarvani razgledi.
Kar precejšni del še vseeno poteka po gozdu, vendar je tu gori resnično prijetna pot.
Tako sem kmalu prišla do gostišča Kranjski Rak, kjer je eno izmed izhodišč za Veliko planino, nahaja se na prevalu Volovjek (1029 m). Takole piše o njem: »Preval med dolino savinjskim Podvolovljekom in kamniško Črno je starodavna povezava med Savinjsko dolino (in celo Koroško) ter Kranjsko, imenuje pa se Volovljek. Tamkaj se je godilo vse mogoče. Znani so arheološki ostanki romaniziranih staroselcev iz šestega stoletja. Med turškimi vpadi je bilo tudi tamkaj kresišče oziroma opozorilna grmada. V času, ko je razsajanjala kuga, je bila na prevalu vojaška zapora. Med kmečkimi upori so prišli uporniki s savinjske strani in zanetili upor tudi na kranjski strani. Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja je zapisano ime Voloula. V območju prevala sta bili pred drugo svetovno vojno dve domačiji, Kranjski in Koroški Rak. Drugo domačijo so požgali Nemci.Sedaj je na prevalu Volovljek gostišče Kranjski Rak, malo stran pa je Okrepčevalnica Štajerski Rak (vendar ne na kraju, kjer je bila nekdanja domačija).«
Sprva sem imela namen, da bi tu obrnila, vendar dan je bil res prelep in kilometrov do Podovolovjeka in Luč tudi ni veliko. Da o tem kako paše spust po klancu, če si prej vozil navzgor, sploh ne pišem. Tako sem se spustila na drugo stran. Klanec je sicer strmejši od tistega na Črnivec, ampak navzdol gre samo. Med drevjem so se razkazovali vrhovi gora in jesen je res prišla v deželo.
Tako sem brez težav prišla (no malo sem se sicer morala vmes obleči, ker pri skoraj petdeset km na uro v tem času ni ravno toplo) do Podovolovjeka in naprej do odcepa za Luče.
Malo naprej ob cesti stoji Žagerski mlin.
Vse do Luč stojijo ob cesti table z oznakami turističnih kmetij, znamenitosti, slapov, …
Glede na čas, ki mi je preostal do večera, je bil čas za povratek in začela sem razmišljati, da drugače kot da grem še enkrat v breg ne bo šlo. Izbira: nazaj mimo Kranjskega Raka, Črnivec čez Gornji grad, Kozjak ali Trojane. Z avtom to sploh ne bi bil problem, na kolesu pa človek drugače razmišlja (hehe). Zadnja dva sta bila predaleč in bi me noč ujela še preden bi prišla do njiju, tako sem izbrala Črnivec čez Gornji grad. Čeprav mi s te strani sploh ni simpatičen, saj je bolj naporen kot z naše, vendar pa nižji in manj strm od tega, kjer sem prišla. Tako sem iz Luč nadaljevala proti Ljubnem. Na cesti nobene ni bilo nobene gneče, ob njej Savinja in jesenske barve.
Kmalu sem prišla do Ljubnega.
Od tam pa naprej do Radmirja, kjer se desno zavije proti Gornjem Gradu in te na začetku naselja »razveseli« klanec, na koncu pa Radmirska zakladnica.
Kmalu je mojo voljo začel preizkušati še veter, ki nikoli ne piha v hrbet (res čudno, kajne). Tako sem že pred Gornjim Gradom začela razmišljati, če bom sploh »prilezla« na Črnivec (zaradi krajših dni je manj priložnosti za nabiranje kolesarske kondicije, kar se mi je poznalo) ali je najbolje, da izberem kakšno od alternativnih možnosti, saj sem se spomnila, da nekateri za vzpon čez prelaz koristijo kar avtobusni prevoz ali pa se vdam in pokličem koga, da pride pome. Ob vsem tem razmišljanju sem prišla do Gornjega Grada.
Priznam, da sem se ustavila na avtobusni postaji in ker sem ugotovila, da gre naslednji avtobus šele čez eno uro, sem to možnost izključila, češ, da bom v tem času že na vrhu. Tako sem nadaljevala proti Črnivcu. O tej poti ste že brali, sicer v nasproti smeri, kjer je precej bolj prijetna, kot če se vzpenjaš in je edina motivacija to, da je pač treba proti domu. Table ob cesti zagotovo niso motivacija (hehe).
Sem se pa nekje na pol poti spomnila, da sem s seboj vzela tudi »muziko« in to je pomagalo, ko se mi res ni dalo več. Ampak tam nekje v daljavi se je že kazalo večerno nebo na naši strani in verjemite, da gostišča na vrhu še nikoli nisem bila tako vesela.
Še bolj pa pogleda na našo stran, kljub temu, da se je vmes že zvečerilo in shladilo.
Spust je bil zato hladen, ampak priznam, da prvič nisem obrabila veliko zavor in sem se brez zadržkov spustila v dolino, do Stahovice in potem naprej v Kamnik. Nočna vožnja je sicer čisto prijetna, le vseh lukenj na cesti se ne vidi in sem jih prav dobro občutila na zadnji plati. Tudi zato, najraje pridem domov pred nočjo. Tokrat mi ni uspelo, mi je pa zato kaj drugega.
Za konec: »Ti s' ubrisana«, so mi rekli. »Ne malo, ornk!« Jp, včasih sem res. Ampak včasih preprosto paše. Čeprav to vem šele potem. In zdaj grem nabrati »jabolka in hruške« ter na zimsko spanje…
Uživajte!