Od tam pa naprej proti Radomljam, kjer sem se odločila za manj prometno cesto proti Turnšam, kjer na začetku vasi stoji grad Črnelo.
Pot sem nadaljevala mimo Češenika do Doba, kjer sem zavila na glavno cesto, ki vodi proti Trojanam. Do izgradnje avtoceste je bila ta cesta preveč prometna, da bi si jo lahko privoščili kolesarji. Sedaj ob vikendih to skoraj ni več problem. Tako sem po njej iz Doba kolesarila do Prevoj in naprej do Šentvida pri Lukovici, kjer sem zavila levo proti Brdu. Odcepa skorajda ne morete zgrešiti, saj naj opozarja smerokaz za Čebelarski center in veliko jabolko, saj ima na Brdu Kmetijski inštitut sadovnjak, kjer je možno tudi kupiti jabolka.
Cesta se tu začne vzpenjati (že ime Brdo pove, da ni na ravnini, kajne), vendar pa ni naporno, saj se kmalu zravna.
Na koncu kostanjevega drevoreda se prikaže grad Brdo (ostanki gradu)v vsej svoji veličini. Večini nam je poznan po Janku Kersniku, sicer pa ima grad pestro zgodovino.
Moj prvotni cilj je bil sicer pri čebelcah, ampak ker sem bila radovedna, od kod prihajajo kolesarji, ki jih je kar nekaj prišlo iz smeri nad gradom, sem zavila tja. Mimo grajskega parka.
Ker se je skoraj takoj začel klanec, sem malo podvomila o dobri izbiri, ampak sem se še tolažila s tem, da mogoče vzpon pomeni dober razgled na grad z okolico. Tako sem se najprej posvečala klancu, ki ga kar ni hotelo biti konec. Tolažilnih razgledov ni bilo, saj cesta poteka večinoma skozi gozd in sem morala resnično do vrha oz. tako sem mislila, ko se je izza gozda prikazal pogled na sosednje griče, z Gradiškim hribom v ospredju, ki je bil že nižje od mojega osvojenega.
Ker sem bila še vedno sredi gozda (torej ničesar) in še vseeno malo radovedna (čist preveč!)kaj drugi kolesarji iščejo tu, sem nadaljevala pot. Na koncu gozda sem ugotovila, da sem prišla do vasi Čeplje, kjer sem se odločila za povratek, saj je iz vasi pot očitno vodila na naslednji grič ali pa še kam drugam.
Radovednost je bila potešena, saj po vsej verjetnosti, kolesarji tu preizkušajo svojo moč na klancih in spustih. Tako sem se vrnila nazaj do gradu in mimo cerkve zavila proti Čebelarskemu centru, ki stoji malo višje na hribu.
Tu sem sicer bila že večkrat, predvsem kadar se odpravim po nakupih medenih izdelkov. Tokrat pa sem se malo razgledala po okolici. Najprej obiskovalca pozdravi kapelica z zavetnikom čebelarjev, Sv. Ambrožom.
Okoli centra je urejena sprehajalna pot, kjer srečate od medveda do panjev.
Po kratkem sprehodu sem si pri čebelici privoščila čaj z medom, saj sem ga z vsemi prevoženimi klanci zagotovo zaslužila.
Čeprav bi z veseljem še uživala v tišini in razgledih po Črnem grabnu…
…je bil čas za povratek. Izbrala sem spust na drugo stran, v Lukovico, kjer je sicer kratek klanec nekajkrat tako strm, da imaš pri spustu občutek, da se boš prekucnil na glavo.
Iz Lukovice sem se vrnila po isti poti.
Za konec: Črni graben je poznan tudi po rokovnjačih, srečala nisem nobenega.
Lepe prve jesenske dni tudi vam!