Najprej sem šla skozi Kamnik in naprej do Črnivca. Ta vzpon zdaj že zagotovo poznate iz pretekih opisov in vam ga ne bom opisovala še enkrat, da mi ne obupate že na začetku. Torej lahko začnem na vrhu, na 902 metrih, kjer se začne Zgornja Savinjska dolina in kjer pospešeno pospravljajo podrto drevje.
Zato se vse naokoli sliši glas motornih žag, v zraku pa je vonj po »žaganem lesu«. Moja pot je tokrat vodila na drugo stran prelaza in zato je bil naprej na vrsti spust s prelaza. Zaradi dela v gozdovih je cesta prašna, tudi blatna in je seveda temu primerna za kolesarjenje. Na previdnost zaradi sečnje in možnosti padanja dreves opozarja tabla. Bolj kot to, pa je več previdnosti potrebne zaradi tovornjakov (na obeh straneh prelaza), ki odvažajo les in te mimogrede zaprašijo.
K sreči kmalu mine tisti »delovni« odsek in cesta postane prijetnejša, še vedno se spušča in pred menoj so se začeli odpirati razgledi po savinjskih gričih in hribih.
Tako sem kmalu prišla do Gornjega Grada, kjer se nad naseljem dviga katedrala Sv. Mohorja in Fortunata, obiskovalca pa ob vhodu v mesto pozdravi reka Dreta, ki sem jo dalje na poti prečkala in srečevala še večkrat.
Preden se zavije proti katedrali stoji ob cesti obrambni stolp. Poleg katedrale, ki ima največjo prostornino in kupolo v Sloveniji, stoji tudi muzej (med tednom žal ni odprt) v katerem si obiskovalci lahko ogledajo kar nekaj zbirk, od etnološke do zbirke razglednic.
Iz Gornjega Grada sem se odpravila proti Nazarjem.
Šla sem po manj prometni cesti proti Bočni, kjer sem poleg reke Drete prečkala tudi Kropo, kjer si lahko privoščite oddih na splavu ob eni tamkajšnjih gostiln (no, vsaj upam, da je namenjen tudi gostom).
Od Bočne cesta poteka skozi Volog, Šmarto ob Dreti, Pusto Polje, Potok, Lačjo vas, Krokarje. Ni prometna in na obe strani se iznad travnikov in gozdov dvigajo gore. Vsem poznana je zagotovo Menina planina.
Oblaki, ki so ves čas prekrivali nebo, so se začeli redčiti. Kmalu sem v daljavi zagledala Nazarje.
Nazarje imajo toliko turističnih točk, da je en dan zagotovo premalo za ogled vseh. Odločila sem se za najbolj poznane. Najprej sem se vzpela do frančiškanskega samostana, kjer je obiskovalcem na ogled samostanska knjižnica. »Knjižnica se ponaša z nekaterimi redkimi eksponati: rokopisi na pergamentu iz 11. in 12. stoletja, prevodom evangelijev Primoža Trubarja iz leta 1557 in dvema Dalmatinovima Biblijama iz leta 1584.«
Okoli hriba poteka učna pot Samostanski hrib. »Popelje nas skozi zgodovino kraja, gradu Vrbovec in frančiškanskega samostana, v prvi vrsti pa se obiskovalci seznanijo s pomenom in vlogo gozda in gozdnega roba, drevesnimi in grmovnimi vrstami, predstavljeno je sonaravno gospodarjenje z gozdovi in še marsikaj zanimivega.«
S hriba se ponuja razgled na Nazarje in okolico.
Naslednji postanek je bil namenjen gradu Vrbovec, kjer se nahaja Muzej gozdarstva in lesarstva. Edini te vrste v Sloveniji. »Muzej Vrbovec se ukvarja z zaščito, varovanjem in prezentacijo premične kulturne dediščine gozdarstva in lesarstva na območju Zgornje Savinjske doline. Vsebine črpa zlasti iz življenja preprostih ljudi: olcarjev, furmanov, žagarjev in splavarjev, katerim je les, v prometno zaprti in pretežno gozdnati pokrajini, predstavljal edini vir zaslužka.«
Ob vhodu se sicer nahaja veliko parkirišče za avtomobile in avtobuse, žal pa sem pogrešala vsaj kakšno stojalo za kolesa, saj predvidevam, da se glede na dobro razvit turizem v teh krajih, tudi kolesarji kdaj odločijo za obisk gradu. Meni sicer čas ni dopuščal obiska muzeja, saj me je čakalo še kar nekaj kilometrov poti.
Z mostu čez Savinjo grad, ki se nahaja ob sotočju Savinje in Drete, in samostan na hribu, zgledata res veličastno.
Moja pot je naprej potekala proti Mozirju.
V Mozirju je bil moj cilj Mozirski gaj, kjer v tem času potekla poletna razstava cvetja. Park letos praznuje 30 letnico delovanja. Vstopnina ni visoka, prav tako pa sem tu pogrešala stojala za kolesa in sem se z možakom na vstopu dogovorila, da ga lahko prislonim na bližnjo ograjo in da ga bo malo popazil.
Sprehod po parku in ogledovanje nasadov cvetja in aranžmajev, je bil dobrodošel tudi zato, da malo pretegnem ostale ude. In sem se sprehodila med rožcami…
… po parku se obiskovalci lahko razgledujejo tudi z vrha stolpa, kjer se poleg razgledov po parku, ponujajo tudi razgledi po okoliških krajih…
…nisem pozabila pozvoniti v kapelici Sv. Valentina (želje ne smem napisati), ogledala sem si kako daleč je do doma in še kam…
…mlin, senik, razstava starih traktorjev, rože, drevje, aranžmaji in še velikoooo tega…
…ob koncu se nahaja razstavno-prodajni prostor orhidej in za mojim hrbtom sem zaslišala znan glas. Dokaz, da je naša država majhna, je bilo srečanje z enim znancem, drugače čisto iz drugega konca. Žal več časa, kot za kratek klepet, nisem imela.
Moj ogled parka sem tako prijetno zaključila in z onim možakom na vhodu sva ugotovila, da nisem edina s kolesom in bo res treba odmeriti prostor, poleg avtomobilom, tudi kolesarjem.
Z nasmehom na ustih sem se odpravila naprej oz. proti domu.
Torej iz Mozirja naprej proti Letušu. Ob cesti teče Savinja in na nekaj mestih je bilo opaziti kopalce. Dan je res postal vroč. Kmalu sem prečkala Savinjo in da si v Savinjski dolini, če ne po drugem, ugotoviš ob nasadih hmelja, sem pa tja tudi buč, koruze…
Cesta me je naprej vodila skozi Male Braslovče in tam nekje sem zgrešila odcep za Braslovče, kar bi mi z vožnjo skozi vasi prihranilo kakšen kilometer, tako sem nadaljevala po, meni znani, cesti do Šentruperta, kjer se desno zavije proti našim koncem. Nad menoj sonce, pod mano asfalt.
Priznam, da sem komaj čakala Tuhinjsko dolino. Tudi to sem dočakala, žal časa za postanek na Vranskem in ogled katerega od muzejev (gasilski muzej in muzej motociklov) ter kakšne od turističnih znamenitosti ni bilo. Sem morala še pred nočjo priti na drugo stran teh hribov.
Tako sem v Ločici zavila proti Tuhinjski dolini in kmalu me je pozdravil znak za občino Kamnik, ampak do tja je treba še čez prelaz Kozjak.
Najprej pa do Motnika, tam sem se ustavila v naselju, ker sem želela videti tiste pritlikave nosoroge. No, muzej je bil zaprt oz. povedali so mi, da naj pokličem in mogoče mi razkažejo notranjost. Drugič.
Je pa v Motniku zgledno urejena Motniška turistična pot, ki poteka po kraju in okolici ter si na njej obiskovalec lahko ogleda turistične znamenitosti kraja.
Namesto ogleda, me je čakal prvi večji klanec, ki poteka po tuhinjski cesti ob Motniku. Naprej pa do Bele in Špitaliča. Cesta se ves čas po malem vzpenja, ob njej razgledi po hribih, pašniki in očitno so na tej strani vsi psi »alergični« na kolesarje.
Kmalu za Špitaličem se začne še zadnji vzpon na prelaz Kozjak in tudi na tej strani je enako strm kot na »naši«.
Tik pred njim sta me prehitela dva kolesarja, ki sta mi namesto pozdrava povedala, »da je treba več gasa, pred nami je klanec«. Kot da ne vem! Tudi počasi se daleč pride in tako sem porabila »zadnje atome moči« do vrha in se bolj kot razgledov na drugo stran razveselila znaka, da sem na vrhu.
Od tu naprej ste pot proti Kamniku že lahko prebrali v enem od prejšnjih prispevkov in ko se je sonce spravljalo spat…
…sem jaz morala prevoziti še dvajset kilometrov. Kljub objemu noči sem se čisto malo ustavila v Kamniku, kjer so v sklopu »Kamfesta«, ki se tam dogaja te dni, pod Malim gradom na prostem razstavljene fotografije Kamnika z okolico iz zraka.
Za konec: Čeprav si nisem mogla ogledati vsega kar sem želela, je potep uspel. Če vas kdaj odnese v te kraje, si vzemite čas. Turističnih točk ne manjka.
Lep poletni dan tudi vam!
