pgd-topole.si

Kolesarjenje je fino tudi zato, ker ni potrebno vedno imeti cilja, ampak se lahko v vsakem križišču odločiš kam boš zavil. Tako sem zadnjič za začetek zavila na tista dva klanca proti Šinkovem turnu in naprej skozi Utik, Bukovico do Vodic. V glavnem križišču sem zavila proti Brniku, kjer izza koruznih polj kuka le vodiška cerkev.



Ta cesta je precej manj prometna od kar imamo vinjete, saj se vozniki proti Gorenjski ne izogibajo več plačilu cestnine. Na cesti kmalu senco ponudi brniški gozd.



Zvoki letal naznanjajo bližino letališča Brnik (uradno Letališče Jožeta Pučnika, ampak za nas ostaja Brnik), ki se v daljavi pokaže ob koncu gozda. Letala na nebu se tu že pripravljajo na pristanek, saj jih do letališke steze loči le še par sto metrov.







Cesta se nadaljuje proti Spodnjemu Brniku in pred menoj se je v oblake dvigal Krvavec, zato sem se odločila, da nadaljujem proti njemu. Iz Sp. Brnika torej do Zgornjega Brnika, kjer je na koncu naselja prava paša za oči nasad jablan, ki se šibijo pod težo plodov.





Kmalu se v daljavi pokažejo Cerklje na Gorenjskem, za katere sem si tokrat vzela malo več časa in sem se ustavila v spominskem parku. Tu so postavljeni spomeniki znanim osebam iz teh krajev, ki so v zgodovini pustili svoje sledi.



Eden od njih je Ignacij Borštnik, po katerem se imenuje osrednji slovenski gledališki festival in nagrada Borštnikov prstan.



Za ostale, priznam, da nisem prepoznala imen, čeprav bi skoraj morala vedeti za Frana Barleta, ki je pustil svoj pečat v gasilski stroki. Da so še vedno zelo aktivni gasilci dokazuje tudi nov gasilski dom.



V Cerkljah (tako se zdi) so najbolj ponosni na Davorina Jenka, po katerem je imenovana tudi šola, kulturno društvo in zagotovo še kaj. Če drugega ne, pesmi »Lipa zelenela je« in »Naprej zastava slave«, poznamo skoraj vsi. Njemu so spomenik postavili v centru kraja.



Iz Cerkelj sem se namenila do gradu Strmol, ki pa je žal nedostopen naključim obiskovalcem. Tako sem se skozi Dvorje (čez ta naselja je včasih potekla »rožna pot«) odpeljala naprej v vas Grad, od koder vodijo poti na naselja pod in na Krvavec.



Po ogledu karte sem se odločila, da se zapeljem do postaje kabinske žičnice. Cesta se tu začne vzpenjati, temperatura pa se v trenutku spusti za kar nekaj stopinj. Primerno za ohlajanje v vročih poletnih dneh. Kmalu sem prišla do gostilne »Pod Krvavcem«, kjer je na otroškem igrišču postavljena ena od starih kabinskih žičnic. Mi smo jim rekli »jajčki«.





Od tam naprej zrak nad cesto ohlaja tudi potok ob njej, ki pa do tu sploh še ni naporna.



Preizkušanje volje in moči se začne na zadnjem (približno) kilometru, kjer že znak napoveduje »naporen« klanec. Hitrost je omejena na šestdeset (hehe) in pomislila sem, da bom srečna če bo vsaj šest.



Da znak o strmini ne laže, sem se lahko kmalu prepričala na lastni koži, saj me je, kljub hladu, oblival pot in sem se ob prvem (še precej spodaj) parkirišču spomnila, da sem na Krvavec nehala hoditi, ko sem morala ta breg prehoditi v pancarjih, kar je bilo skoraj bolj naporno kot celodnevna smuka. Ob mislih, da je skoraj bolje obrniti, kot premagovati ta klanec, sta me prehitela dva kolesarja, ki sta razpredala kaj sta jedla za kosilo. Ob jedilniku sem tudi jaz malo pozabila na to, da bi šlo hitreje peš in sem »spustila dušo« na zadnjih metrih.







Ob povratku sem se ustavila na spodnjem parkirišču, kjer so plezalci premagovali strmino skal.



Na spustu sem, po vsej verjetnosti, obrabila ker nekaj zavor, ampak velika hitrost in kamenje na cesti meni nista idealna kombinacija. Vse do Cerkelj mi ni bilo treba poganjati pedal in odločila sem se, da grem proti domu.

Na poti sem ugotovila zakaj me biki na pašnikih ob cesti sumljivo gledajo, ko jih fotografiram – rdeča barva ni njihova najljubša (fotka ni uspela, ker je bil tokrat bik preveč »poskočen«). O tem, kaj storiti, ko ti v dekolte zleti velika žuželka … pa kdaj drugič.

Lep poletni dan tudi vam!