Večino danes obiskanih krajev poznate že iz prejšnjih opisov, le da sem jih tokrat malo združila. Najprej sem se preko Komende, Cerkelj in ostalih vasi podala do Preddvora, kjer je od mojega zadnjega obiska ozelenel tudi grajski park.
Prav tako pa so v pomladno zelene barve oblečena vsa drevesa in grmičevje ob jezeru Černava, ki s svojimi odsevi poskrbi za obilo romantike ob sprehajanju ali posedanju ob njem. Klopc in skritih kotičkov ne manjka, kot tudi ne nedeljskih obiskovalcev.
Vračala sem nisem po isti poti, ampak sem v Visokem zavila proti Šenčurju, kjer sem se seveda morala ustavili pri spomeniku krompirju oz. bolje, spomeniku Mariji Tereziji, saj je spomenik namenjen njej (tega vam zadnjič nisem vedela napisati), ker naj bi s svojim prizadevanjem dosegla, da smo Slovenci začeli uporabljati krompir tudi v ljudski prehrani. Vsekakor ji lahko priznamo, da je ena od vplivnih žensk, ki je zaznamovala naš narod. Pa ne samo s krompirjem.
Iz Šenčurja sem nadaljevala pot skozi Voklo in Trboje do Valburge, ki je ravno zaradi razgledov po prostranih poljih cvetočega krompirja in žitnih polj, ki se v tem času »zlatijo«, ena bolj prijetnih poti za kolesarjenje.
V Valburgi sem se odločila, da imam še dovolj časa, da se zapeljem še do Zbiljskega jezera, kjer je, kot običajno, ob nedeljah ogromna množica obiskovalcev uživala na in ob jezeru.
Pot nazaj, skozi Valburgo, Hraše, Dobrušo, ki sem jo že opisala, sem malo podaljšala tako, da sem zavila še v Repnje, kjer sicer raje izberem pot mimo njih, saj me ob pogledu na klanec, ki vodi v vas, le-ta običajno odvrne od vožnje skozi naselje. Ampak, enkrat je treba tudi to. Vas je, kot že veste, znana po samostanu oz. po gospodinjskih tečajih (vedno polno zasedenih): »Od leta 1971 organizirajo večmesečne sobotne tečaje za žene in dekleta, v poletnih mesecih pa imajo take tečaje za študentke. Samostanska cerkev je ena redkih v Sloveniji, ki je po višini prezidana na dva dela. V zgornjem delu je ostala cerkev, kjer so bogoslužja tudi za krajane, v spodnjem delu pa imajo sestre urejeno jedilnico.«
Na poti iz Repenj me je spremljalo nekaj dežnih kapelj, vendar so bile bolj opomin za postanek. Tega sem izkoristila za obisk »mojih odbojkašev« in čestitke tistemu, ki bo sedaj vsaj nekaj časa star enako kot jaz.
Za konec poti sem se za nekaj minut ustavila še ob obujanju spominov na Koseškem bajerju, ki je trenutno »pokrit« s cvetovi z drevja. Nastal je pred približno 200 leti, ko so na področju današnjega bajerja kopali glino in je kasneje jamo zalil bližnji studenec. V dolžino meri približno 300 metrov, na najširšem delu pa je širok 100 metrov. Vsekakor je poznan ribičem, v zimskem času pa okoliškim drsalcem.
Za konec: vsekakor imamo v naši deželi veliko rek in jezer vrednih ogleda, vsi pa ponujajo vsaj majhen odklop od prehitrega življenja.
Prijetno odklopljen dan tudi vam!