Proti Tunjicam se malo pred koncem Kamnika zavije levo (smerokazi so) in takoj čez železniško progo se začne prvi klanec. To, da bo na poti nekaj klancev, mi je ostalo v spominu še iz srednješolskih časov, ko sem se tja podala s kolesom in kolikor se spomnim, nisem bila prav posebej navdušena nad njimi (zdaj veste, da jih že od nekdaj ne maram hehe). Vendar sem si mislila, da po vseh letošnjih izkušnjah, to ne bi smelo biti več problem. Prav tako pa tudi kilometrov iz Kamnika do Tunjic ni prav veliko. Ob predajanju spominom na stare čase, sem tako s prvim klancem hitro opravila, še polna energije in po spustu me je v križišču pričakal lično urejen smerokaz.
Takoj za njim pa nov klanec, le kaj drugega. Malo so ga omilili razgledi na okoliške hribe in nov spust, da sem lahko spet malo zajela sapo.
In tako vse do Tunjic, malo gor in malo dol. Zdi se, kot da bi resnično kdo vedno znova »ravnino prislonil v hrib«, vedno direktno navzgor in potem toliko spusta, da nabereš ravno prav energije za novega. Tunjice so večini poznane po zdravilnem gaju, kamor vodi dobro označena pot, ki se od glavne odcepi levo že takoj na začetku naselja, ki vodi tudi do baročne romarske cerkve sv. Ane (druga značilnost Tunjic).
Brez dvoma, cesta ni ravna. Ves čas vodi v hrib, kot večina romarskih krajev. In sem se trudila poganjati pedala, čeprav v teh »poletnih temperaturah« sploh ni več užitek. Skoraj sem si zaželela, da bi me namesto »zalivanja« izpod čelade, hladile dežne kaplje. Ko sem dognala, da v zadnji klanec pred cerkvenim parkiriščem, padem lahko le zaradi tega, ker bi (kljub pogajanju pedal) obstala na mestu, sem se je znebila in zadnjih nekaj metrov lepo prehodila peš (jebla cesto in klance). Od tam naprej se začne makadamska pot, ki vodi proti zdravilnemu gaju . Jo pa ravno urejajo in zaradi precej ostrega kamenja trenutno ni najbolj primerna za kolesarje. Zato sem jo del prehodila. Od cerkve do zdravilnega gaja ni daleč. Za ogled sem bila prepozna. Vendar nas je bilo kar nekaj takih in lastnik nam je prijazno razložil zgodovino gaja in učinke energijskih vrelcev ter žive vode. Če vas zanima si lahko preberete na tej povezavi (kliknite).
Energijo, če ne verjamete učinkom vrelcev, zagotovo dobite že s sprehodom po okolici. Jaz sem vsekakor jo. Vsaj toliko, da sem se lahko odpravila iz gaja novim klancem naproti. Teh ne zmanjka čez cele Tunjice. Na nebu me je ves čas spremljal en fajn oblak, pod njim pa »zeleni razgledi«.
Iz Tunjic sem imela namen nadaljevati pot proti Komendi in sem sicer upala na kakšen smerokaz, a ga do konca naselja nisem zasledila. Ko se je začela gozdna pot, sem menila, da naj bi bila prava, kolikor mi je znano naj bi bila makadamska. Ampak, da ne bi slučajno zašla v kakšen ornk hrib, sem raje vprašala. Ni bila prava. Tista je tam nekje okoli cerkve, ta pa je vodila do Zaloga pri Cerkljah. Glede na to, da v tisti breg pa res nisem imela nobene želje iti še enkrat, sem torej nadaljevala proti Zalogu. Pot je sicer makadamska, vendar skozi gozd in je zato prijetno hladna.
V zraku je ves čas čutiti vonj po svežem zelenju in sem se ob pogledu na liste ob poti (ne vem kako se jim reče)…
…spomnila, da smo si včasih iz njih delali kape (si predstavljate, da si ga dam na glavo namesto čelade hehe).
Konec gozdne poti v križišču označuje ličen smerokaz in kmalu sem bila v Zalogu.
Od tam naprej pot poznate že iz drugih opisov in do doma je bila le še več ali manj ravnina… in oni oblak je bil še vedno z mano.
Za konec – obisk zdravilnega gaja s kolesom priporočam »ljubiteljem klancev«.
Lep dan tudi vam!