Tudi iz prej omenjenega razloga in ker me klanci danes niso prav nič mikali, sem se odločila za pot skozi Vodice, Hraše do Valburge, kjer se zavije desno proti Trbojam in naprej do Šenčurja. Vendar sem v izbiro podvomila prav kmalu, saj se je ugotovitev, da tam kjer ni klancev je pa veter, tokrat izkazala za pravilno, saj je od začetka poti do Valburge pihal veter ves čas proti meni in to kar precej močno. Kot bi na vsak način preizkušal mojo trmo, še posebej na klancu v Hrašah. Čeprav priznam, valovanje pšenice na poljih ima svoj čar. Torej sem ga poskušala odmisliti (»vse je v glavi, so mi rekli«), predvsem z ogledovanjem okolice.
Tako mi je tistih nekaj kilometrov do Šenčurja hitreje minilo. Tam pa je vladalo že pravo praznično vzdušje. Zamudila sem sicer povorko in odkritje spomenika (pač jutranje sestavljanje mi je vzelo preveč časa hehe), vendar sem si lahko ogledala nastope folklorne skupine in pevskega zbora ter seveda spomenik krompirju – kar je bil sicer moj namen.
Obiskovalcev je bilo ogromno. Bili so iz cele države, pa tudi tujcev ni manjkalo.
Prve runde praženega krompirja (za eno od stojnic postreženega v belih rokavicah) je ob taki množici zmanjkalo kot bi mignil in ekipe za stojnicami so postrgale ponve do čistega in so se trudile z lupljenjem krompirja za novo peko. Ker se nisem niti gužvala, da bi prišla do svoje porcije, sem si ga ogledovala na krožnikih mimoidočih. Zelo mamljivo je deloval tisti, ki je bil pražen z bučnimi semeni.
Na stojnicah so, poleg krompirja, ponujali tudi ostale izdelke…
…prav tako se je bilo možno pridružiti v društvo, kar je očitno storilo kar precej obiskovalcev ...
…seveda nisem pozabila na »poklon« pred novim spomenikom krompirju. Ker sem zamudila odkritje, vam žal ne morem napisati kaj več o njem, ampak to bomo zagotovo lahko prebrali tudi kje drugje.
Torej, prireditev je uspela. Spomenik krompirju imamo in lahko sem se odpravila proti domu. Odpravila sem se proti Cerkljam, v tišino polj in hribov, kjer je bil v zraku vonj po sveže pokošeni travi, ob cesti polja krompirja, pšenice, … na nebu pa nekaj padalcev, ki so se pod oblaki spuščali iz Krvavca.
Iz Cerkelj pa naprej proti Komendi. Ta cesta je ob vikendih resnično več ali manj kolesarska , saj sem srečevala večinoma le kolesarje.
Za konec: če vas kdaj pot zanese tod mimo (četudi ne na kolesu), se poklonite krompirju.
Lep dan mladosti tudi vam!