Po ravnem in klancih – »ščepec romantike in poklon krompirju«
Cilj današnjega popoldanskega kolesarskega izleta je bil Preddvor, čeprav se je kar naenkrat pojavilo precej oblakov na nebu, ki jih ob jutranji odločitvi še ni bilo nikjer opaziti. Ampak, poizkusiti ni greh. April je od nekdaj muhast.
Ker seveda kolesarjenje po glavni cesti, ki bi bila najhitrejša, zaradi prometa ni v nikakršen užitek, se je potrebno znajti skozi ceste naselij. Torej, začetno ogrevanje do Komende, kjer so mi prej povedali, da moram zaviti za kraj Klanec. Ime kraju resnično pristoji, saj sem do tja (komaj na začetku poti) morala premagati prvi klanec. Nekako cela vas je en sam klanec, malo gor in malo dol. Vendar vse skupaj ni tako hudo naporno in hitro mine. Naslednji kraj, ki ga moram najti je Zalog pri Cerkljah. Do tja vodi pot mimo množice njiv in polj, kjer se že pozna pomladni čas. Na cesti je bilo malo prometa, skoraj več kolesarjev kot avtomobilov. Spotoma pa sem si lahko ogledala Krvavec z drugega zornega kota kot običajno.
V enem redkih gozdičkov ob poti se mi je pogled skoraj moral ustaviti na prvih znanilcih pomladi, saj je bilo vse belo, čeprav pa drevje še čaka na »pomladanska oblačila«.
Tako sem bila kar hitro v Zalogu in naslednji večji kraj, katerega ime sem iskala na smerokazih, so bile Cerklje na Gorenjskem. Do tja je bilo potrebno prevoziti Cerkljansko polje, kjer je sicer veter pokazal malo svoje moči, ampak ker je cesta ravna, so se kmalu začele Cerklje. Ta kraj sicer poznam, vendar sem tokrat v center prišla iz druge smeri in sem v prvem križišču iskala tablo za Šenčur, ki je seveda ni bilo, sem pa navajena, da grem v Preddvor tam skozi. Tako sem se odločila, da zavijem proti Krvavcu (kolikor poznam te kraje, se mi je zdelo, da kaj dosti ne morem zgrešiti) in tam poizkusim srečo z oznakami. Sploh, ker sta me policaja, ki sta merila hitrost malo stran od križišča, že malo čudno gledala.
Na koncu Cerkelj sem se potem odločila za nadaljevanje poti proti Velesovem - se mi je zdelo, da bi skoraj moralo biti prav. No, saj kaj dosti nisem imela razmišljati, ker je skozi vasi do tja večinoma ena glavna cesta, za katero se na prvi pogled zdi, da je ravna, vendar pa se ves čas po malem vzpenja. Sem se prav na hitro odločila, da se je bom pač držala, dokler ne najdem kakšnega smerokaza, ki bi me usmeril drugam. In ga res vse do Visokega ni bilo. Tam je prvič pisalo kam se zavije za Jezersko in Preddvor. Vendar pa je tam tudi cesta (prej skoraj prazna) postala precej prometna, pač nedeljske izletniške točke. Ker sem v Preddvoru bila že kar velikokrat, so mi bili kraji znani, tako da sem namesto po glavni prometnici zavila v Hotemaže in naprej v Tupaliče. Tam je sicer na koncu bilo potrebno za nekaj časa spet nazaj na glavno cesto, pa ne za dolgo, ker je naslednji kraj Preddvor. Tam se že takoj na začetku zavije proti vasi Hrib, ki prav tako opravičuje svoje ime – do jezera Črnava, po katerem je Preddvor znan, je treba kar dobro »zagristi« v hrib. Vendar si na koncu nagrajen z oddihom ob jezeru.
Poleg sprehoda ob jezeru in posedanja na klopcah, je tu bolj znan grajski park, kjer si lahko mladoporočenci zagotovijo petdeset let garancije za srečo – ženin mora nesti nevesto skozi grajski park. Park še čaka na pomladno preobleko in takrat bo tu najbrž tudi več sprehajalcev, tudi takih, ki so bodo med drugim ogledali orjaške sekvoje in druge drevesne vrste, ki si jih lahko obiskovalec ogleda na »mali gozdni učni poti«.
Po kratkem sprehodu, je bil čas za povratek. Nazaj sem šla po isti poti, skozi iste kraje. Ker je na kolesu dovolj časa za razpredanje misli, sem se spomnila, da sem pred kratkim na radiu ujela novico, da bodo v Šenčurju postavili spomenik krompirju. Torej sem v vasi Trata (tam je bili edini smerokaz, ki sem ga opazila) zavila proti Šenčurju, kar je bilo sicer malo iz moje poti, ampak saj vseeno. Ko sem prišla v Šenčur, sem torej zavila proti centru kraja, saj sem si mislila, da mora tak spomenik zagotovo stati tam nekje. Ker ga nisem našla, sem se odločila, da koga vprašam. Zvedela sem, da bo res v centru in da je bilo tudi po televiziji, ampak, da spomenika še ni. Res je tam, kjer mi je bilo rečeno, stal kup peska in novo zgrajeni temelji. Hja, tako je to, če radio poslušam z enim ušesom. Sem namreč kasneje preverila in bo spomenik postavljen konec maja.
Torej je bil ovinek v Šenčur zgolj rekreativen, ob poganjanju pedal, pa sem si lahko ogledala polja, kjer zagotovo pridelajo veliko krompirja.
Bom imela še kdaj razlog, da spet zaidem v te kraje. Čakalo me je še nekaj poti nazaj proti Cerkljam, Zalogu, Komendi in prvi daljši aprilski izlet sem zaključila (zadnje kilometre mi je popestril en prav fajn kolesar…) še pred sončnim zahodom. Ja, dnevi se daljšajo in fotografije kmalu ne bodo vse v smb barvi, ampak pomladno živahne.
Lep dan tudi vam!
