No, ker me je danes, ko sem sedla na kolo, moja soseda vprašala, če bodo jutri spet kakšne slikce za pogledat (me veseli, da komu polepšam jutranjo kavo
Po ravnem in klancih – »pod Kamniške planine«
Čeprav sem razmeroma pozno prišla domov in mi ni ostalo veliko časa za lovljenje zadnjih sončnih žarkov, sem se že na poti iz ljubljanskih popoldanskih prometnih konic, odločila, da grem na svež zrak pod planine.
Tako sem udobje avtomobila kar se da hitro zamenjala za malo manj udoben sedež na kolesu. Cilj je bil tokrat Kamniška Bistrica. Seveda, če mi ne bo zmanjkalo časa, saj kljub poletnim kazalcem na uri do tja le ni tako blizu. Poleg tega je na koncu osem kilometrov več ali manj klanca (zagotovo ste že opazili, da so le-ti moja šibka točka), kar tisti, ki ste kdaj tam že bili, zagotovo veste.
Torej, začetno ogrevanje in pregrevanje kosti na soncu skozi Moste, Križ, Podgorje do Kamnika, kjer sem izbrala pot skozi stari del mesta, kljub tlakovcem, ki poskrbijo za masažo zadnje plati. Vendar pa je bilo prijetno opazovati vse tiste, ki so se »martinčkali« v lokalih na ulici, ali pa uživali v sprehodu skozi Šutno s sladoledom v roki. No, mene sladoled ni premamil in sem tako na koncu Kamnika zavila proti Kamniški Bistrici. Že pred Stranjami si človek lahko spočije oči na gorah, ki se mogočno dvigajo proti (danes) redkim oblakom.

Vožnja od Stranj do Stahovice je prijetna, cesta niti ni prometna, v zraku pa se čuti pomlad. Sredi Stahovice se cesta za Kamniško Bistrico odcepi od tiste, ki vodi na Črnivec (ha, 902 m – mogoče pa res nekoč zavijem tja) in se začne počasi vzpenjati oz. začnejo se tisti klanci, ki naj bi predstavljali današnji izziv. Cesta večinoma vodi ob strugi, sonce je ob tej uri tudi že skrito za gore, zato je zrak vedno bolj hladen. Kar pa sicer ni slabo, saj sem tako malo lažje poganjala pedala in malo manj zavidala vsem tistim, ki so se že vračali – z »vetrom v laseh«. In tudi čisto malo tistima dvema kolesarjema, ki sta me prehitela, ko sem imela opraviti z (meni) najtežjim delom, malo pred gondolsko postajo za Veliko planino, kjer tabla za Kraljev hrib, prav nesramno vabi k oddihu.

Vendar pa je trud poplačan tudi na koncu – ob izviru Kamniške Bistrice, ki na dan priteče izpod skal poraslih z mahom (takšen je baje tipičen kraški izvir).


Časa za daljši postanek nisem imela, tako da sem se po nekaj minutah odpravila nazaj. Vendar je bil tokrat klanec na moji strani in sem tudi jaz lahko z nasmehom pokimala v pozdrav, vsem tistim kolesarjem, ki so se trudili v nasprotno smer (mi je všeč, ker tisti pravi kolesarji, pa ne samo tu, pokimajo, pozdravijo ali pa še celo dvignejo roko v pozdrav – včasih se potem tudi jaz počutim »ne samo občasni rekreativec«).

Ko sem prečkala most v Stahovici, je zopet izza gora prikazalo sonce in vožnja do Kamnika je hitro minila. Seveda sem šla spet skozi mestno jedro pod Malim gradom (najbrž ste že slišali za zgodbo o kamniški Veroniki) čez Šutno.


Naprej pa po že znani poti in domov sem prišla ob sončnem zahodu.

Tako, do nadaljnega sem med vrtičkarji ali pa samo na »prezračevalni turi«. In upam, da boste v tem času v pridno pisali in lepili fotke z vaših potepanj.
Lep dan vsem!
(Sem morala napisati še danes, jutri si mogoče še jaz ne bi verjela.)











