Seveda pa še vedno velja pobuda, da napišete in prilepite fotografije z vaših potepanj. Da še kaj vidimo in spoznamo. Po ravnem in klancih – »ti s' ubrisana! vem. pa kaj?«
Ne vem sicer, če se še komu to dogaja, ampak pred prazniki ali dopustom, se mi pogosto zgodi, da imam preveč delovne energije in kar ne znam prenehati z delom. Tudi danes se mi je zgodilo podobno in vse dokler ni prišla čistilka ter prav nedolžno vprašala: » A ti pa ne misliš nič it domov?«, sem kar pozabila na čas. Zato sem se po hitrem postopku spokala, opravila nujne predpraznične nakupe in že po poti razmišljala, da očitno napovedano slabo vreme malo zamuja, kar je priložnost za malo miganja na kolesu.
In sem šla. Z namenom, da do večera prekolesarim še v Kamniško Bistrico in nazaj. Pač glede na razpoložljiv čas preden pade mrak. Ampak, kot vedno sem imela na kolesu dovolj časa za razmišljanje in sem se domislila, da mogoče po vseh že prevoženih kilometrih in prehojenih hribčkih, lahko uspem in premagam tisti zaresni klanec (prej hrib kot klanec). Tisti, ki sem ga že omenila v enem od prejšnjih potopisov – »Črnivec (ha, 902 m – mogoče pa res nekoč zavijem tja)«. Med oklevanjem in iskanjem izgovorov o premalo časa in prevelikem klancu, sem bila hitro iz Kamnika v Stahovici ter se na hitro odločila in zavila proti Črnivcu, z namenom, da grem zgolj poizkusiti do kam zmorem. Bom pač obrnila prej, pa kaj.
Cesta se iz Stahovice nadaljuje proti Črni in se ves čas po malem vzpenja, kar je logično, saj je Stahovica na višini dobrih štiristo metrih in je do devetstotih kar nekaj razlike. Pot naredi prijetnejšo potok Črna, ki se skoraj do polovice, ves čas vije ob cesti.
Že kmalu po začetku vzpona se v višavah pokaže Sv. Primož in ko sem pomislila, da je nižji od mojega cilja, ni bilo ravno navdušujoče, ampak za enkrat je še šlo. Brez kakšnih večjih težav.
Naselij ob tej cesti ni veliko, vsaj večjih ne. Pot tako iz Črne poteka naprej v Podstudenec, Žago, Krivčevo. Seveda, pa se ves čas vzpenja. Tako se iz Kamnika do Črnivca prevozi približno deset kilometrov (klanca!). Točno sicer ne vem, ker mi števec na kolesu še vedno ne dela, kar se je sicer izkazalo za dobro, saj sem tako lahko poganjala pedala po svojih zmožnostih. Priznam, da sta me, v vsem času,nekje na polovici, prehitela dva kolesarja. Seveda »vitkoritnika« in na specialkah. In jima nisem sploh nič zavidala, res. Sem si raje občasno ogledala ovinke, ki so bili že za menoj.
Po uspešno premaganih ovinkih in vzponih, se je kmalu cerkev na vrhu Sv. Primoža prikazala bližje očem in do cilja ni bilo več daleč.
Uspelo mi je premagati še zadnje ovinke do vrha in tabla z oznako za prelaz Črnivec se mi je zdela kot »nagrada«. Zmogla (zmagalaaaa) sem!
Na vrhu prelaza stoji gostišče, je pa tudi izhodišče za pohode po okoliških gorah.
Prelaz je meja med občinama Kamnik in Gornji Grad, začne se Zgornje Savinjska dolina.
Ob vzponu na vrh me je spremljalo sonce, ki se je poigravalo z oblaki, vroče sicer ni bilo. Na vrhu pa je kar precej pihal veter, tako da sem se kar hitro odločila za povratek. Spust je bil sicer malo »hladen«, ker je bila ura že skoraj večerna.
V Kamniku sem še vseeno čisto malo pomislila, da bi se lahko res enkrat nagradila s sladoledom na Šutni, ampak pred nočjo je bilo treba še do doma.
Jutri se začne mesec maj…
Lep dan tudi vam!
P.S.: Hvala R. za dober opis težavnosti vzpona ter hvala D. za spodbudne misli »da je vse samo v glavi« in » da je klanec le ravnina prislonjena v breg«. Sem kar malo ponosna nase
