»Odšel bom tja, kjer je daljši dan, kjer se mesti svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza…«, včasih je res treba uiti iz mestnega hrupa. Že lani sem želela osvojiti ta vrh, pa se potem ni izšlo in če sem torej nekaj dni na (še) lanskem dopustu, je torej pravi čas za kakšno »lansko« potepanje.
Sem ugotovila, da sva z gospo M. na Kokrsko sedlo lezli pred dvajsetimi leti in takrat sem prvič v življenju spila šnops (da se ne bi kdo bal, še vedno ga uporabljam le v zdravilne namene), ker me je na poti navzgor izdala ena mišica in sem komaj prilezla do vrha. Potem so pa na vrhu dejali, da šnops pomaga in še res je bilo tako. Mi je pognal kri po žilah.
No, to so spomini na dvajset let nazaj in pisati moram o novih. Torej, ker večina dela takrat, ko imam jaz dopust, sem vprašala gospo M., če gre z mano, ker na hribe pod tisoč metri hodim sama, višje pa načeloma ne, ker je dobro imeti še koga, če se kam zvrnem.
Seveda je bila ona zelo za. Še bolj kot jaz, ki sem malo razmišljala, če le ne bo prevroče. Vendar ob ogledovanju gora v jutranjem soncu nisem kaj dolgo pomišljala.
Da bi si prihranili uro hoda, sva se iz Kamniške Bistrice odpeljali do tovorne žičnice za Kokrsko sedlo.
Kar nekaj jih je bilo bolj zgodnjih od naju, ampak taki gredo večinoma še do Grintovca ali še kam drugam. Pa niti nisva bili tako pozni. Mimo postaje tovorne žičnice se za Kokrsko sedlo zavije v hrib in pot se ves čas vzpenja, nobenega položnega razvajanja ni vmes. Ker je bil dan, kljub jutranji uri, že kar precej vroč , je edino drevesna senca zagotavljala malo lažje dihanje.
No, pa saj nama je kar šlo. Tako ali tako sva se že prej odločili, da bova šli počasi, ker imava časa na pretek in se nama prav nikamor ne mudi. Je bilo treba uživati ob vseh razgledih ob poti, ki so se kaj kmalu začeli prikazovati na vsakem ovinku.
Prav tako ni manjkalo rož ob poti, še posebno so se bohotili grmi divjih vrtnic, ki rastejo izza vsake skale ali štora.
Sva uživali, res. Čeprav je obema že kar dobro dol teklo. Potem so se pojavile muhe. Smotke sitne! In so pokvarile vse lepe razglede, ker je ustavljanje postalo krajše, saj so se kar prilepile na naju, če sva se malo ustavili. Ampak strmina še ni nič popuščala, kakšnega blagodejnega vetra tudi ni bilo, vročina pa vedno večja, tako da se je bilo potrebno malo ustavljati. Kljub muham!
Očitno jim paše vročina, nama je pa vsako minuto manj. Vedno manj sence je bilo, zato sva lepo počasi premagovali metre v višino, pa vmes tudi kakšno zajlo.
Ostanki snega so bili samo še za robom in jih je pot obšla. Je pa fino malo prijeti sneg, čeprav je tako trdo zbit skupaj, da je za izdelavo kepe potrebno kar nekaj vztrajnosti. Malo igranja vmes pač ne škodi.
Bi prijalo potem, ko se gozd konča in je vse naokrog ena sama skala, no grušč. Tam na drugi strani pa Velika planina vsa zelena. So se videle vse koče.
Videl pa se je tudi prvi steber tovorne žičnice na vrhu Kokrskega sedla. Tako blizu se je zdelo.
Pa je bilo do tja potrebno premagati še kar precej metrov po grušču in sem se spomnila na misel, ki jo ima zapisano en planinec na svoji spletni strani: »ko bom velik bom šodrovc«.
Jaz pa ko bom velika, ne bom več »švicala«. Samo ne vem, kdaj bo to. K sreči so s koncem gozda, izginile tudi muhe. Sva se vsaj lahko ustavljali po mili volji in brisali potne kaplje. Le kdo je rekel, da čez ta graben vedno vsaj malo piha veter. Nobenega vetra, le nebo brez oblačka in razgledi. Za Veliko planino, se je pokazala tudi Menina planina; vedno dlje se je videlo. In vedno večkrat se je pogledalo. Vse dokler se nisem srečala z eno »domačinko«, s katero sva obe pokazali kako poskočni znava biti.
Potem sem do vrha raje gledala pod noge. Še prej pa raje zlezla čez ene skale malo naokoli, ker si je ona izbrala markirano pot. Gospa M., ki je prej redkim rožcam ob poti dodajala prst in popravljala skale na poti (ja kaj, pravi planinci to počnejo?!), je zaradi nje opustila svoje delo in kmalu se je (končnooo) pokazala koča.
Cojzova koča na Kokrskem sedlu, na 1791 metrih nad morjem.
Končno malo ravnine in poplačana vztrajnost z razgledi. O ja, pa klopce in uživanje. In tam zgoraj Grintovec in za njim Kočna; tokrat se nista zavijala v oblake.
Pa prijazna oskrbnica in njen vnuk (če sem prav razumela) in vsega skupaj pet planincev, ki so se prav tako predajali sončnim žarkom, zraku … in razgledom na vse strani, ob katerih človek pozabi na vse.
Seveda pa ne smem pozabiti Palominih prtičkov, ki sva jih dobili v koči, na katerih piše:
Moj dom so gorice,
moj vikend gore,
najlepše cvetice
pri nas le cvete.
Moj duh se spočije,
telo se sprosti,
ko žejen napije se
novih moči.
Popelji me v hribe,
preljubi moj fant,
Palomini robčki
ves moj bodo gvant.
Moj lubi se muli,
bom v hribe spet šla,
kot čevelj, ki žuli,
pustim ga doma.
Luštna, kajne? Tako kot je bilo luštno tam gor. Navzdol je šlo lažje, čeprav vročina ni popustila in prav prijal je hlad vode ob izviru Kamniške Bistrice.
(Doživeto in zapisano 18. junija 2009)