Čeprav aprilsko vreme letos vztraja pri svojem starem načelu, da se oblaki in sonce menjajo na nebu kot bi se vozili na vrtiljaku, se v preteklem tednu vseeno nisem odrekla »užitkom« pomladne energije na kolesu. Nisem pa odkrivala novih krajev in novih vzponov, ampak sem se raje podajala po že znanih poteh – največkrat pod kamniške planine, v Kamniško Bistrico. Med tednom tu vladata mir in tišina, zato je v večernih urah prav primerna za uživanje in nabiranje energije. Ob posedanju ob izviru se mi včasih zazdi, da zgleda kot »mala dežela škratov«.
Zgodb in ljudskih pripovedk o teh krajih je mnogo, tudi o škratih. Tisto o kamniški Veroniki , ki naj bi na Malem gradu še vedno čuvala svoje zaklade, sem vam že omenila in imajo jo tudi v mestnem grbu - pod velikimi mestnimi vrati leži ženska podoba s kačjim repom. Če vas zanima, si lahko zgodbo preberete tukaj (kliknite).
Meni pa se sicer, ko se vozim skozi te kraje, po glavi pletejo moje zgodbe, povezane s temi kraji. Tako sem se zadnjič spomnila, da že dolgo nisem bila na Sv. Primožu na Kamnikom in ker je ob vikendih Šmarna gora (pre)polna obiskovalcev, je bila torej ideja o Sv. Primožu več kot primerna. Priznam, da so k odločitvi malo pripomogle tudi fotografije iz foruma, ki so me spomnile, da smo včasih bolj pridno zahajali sem.
Torej, v zraku pomlad, na nebu sonce in gremo uživat nedeljsko popoldne. Izhodišče za pot na Sv. Primoža je v Stahovici (ne daleč od Kamnika). Kraj je priljubljena izletniška točka Kamničanov in okoličanov (nekako tako kot Šmarna gora Ljubljančanom), je pa tudi izhodišče za vzpon na Veliko planino in še kam. Pot, na začetku v bistvu cesta, je lahka, kakšnih večjih vzponov sploh ni. Že kmalu na začetku hoje, se v daljavi prikaže končni cilj – Sv. Primož nad Kamnikom, 826 m nad morjem.
Ob poti pa se ponujajo razgledi na sosednje griče in pomladno obarvano drevje. Pomlad se resnično čuti na vsakem koraku in tudi aprilsko deževje ima tu svoj vpliv – studenci šumijo po skalah in naredijo pot prijetnejšo.
Žejnim pa olajšajo pot do vrha (nekaterim pa spodbudijo domišljijo, da na hitro napletejo zgodbo o tem, kaj se ti lepega zgodi, če se umiješ s to vodo … hm, kako je uspelo preverjanje, ne povem).
Poti na hribe, kjer na vrhu stoji cerkev, so praviloma romarske. Tudi pot na Sv. Primoža je, predvsem v velikonočnem času. In sem razmišljala, da romanja sploh niso slaba stvar, ker ljudi »prisilijo« v gibanje – kar je seveda zdravo. Pa še družabno je običajno. Kar, poleg uživanja v naravi, ljudem daje energijo (no, večinoma je tako).
Ob uživanju velikih količin svežega zraka in lepot narave, smo končni cilj osvojili brez postankov (razen obveznega fotografiranja, seveda) in se na vrhu predali uživanju v razgledih.
Nad cerkvijo Sv. Primoža stoji stara cerkev Sv. Petra, iz druge polovice 15. stoletja, ki pa je zaprta.
Ker pa je od zadnjega obiska preteklo že res kar precej let, smo namenili nekaj časa tudi ogledu cerkve Sv. Primoža, prav tako iz 15. stoletja, kjer so na stenah gotsko renesančne freske iz leta 1504, »zlati oltar« iz leta 1628 in Metzingerjeve slike iz 1742 leta. Vsekakor, vredno ogleda.
Pred odhodom nazaj v dolino smo izkoristili še malo pomladnega sonca za »martinčkanje« in uživanje v razgledih, klepet ter pustili mislim, da malo polete med oblake.
Tudi pot navzdol je bila prijetna, obdana s pozno popoldanskimi sočnimi žarki, ob katerih smo nabirali še nekaj potrebne energije za nov začetek delovnega tedna.
Lep dan tudi vam!