- osmrtnica_zdravko_spruk 1.jpg (70.85 KiB) Pogledano 5857 krat
V spomin na Zdravka Špruka
Re: V spomin na Zdravka Špruka
Žalna seja ponedeljek, 6. junija 2022 ob 19. uri:
Zdravku Špruku v spomin!
Odšel je Zdravko. Kako kratek in krut stavek, ki sporoči vse, pove koga smo izgubili. Najboljšega prijatelja, dobrega sovaščana, vestnega sodelavca, pogumnega gasilca, navdušenega motorista in traktorista, zbiratelja spominskih obeležij, ljubitelja starodobnikov, restavratorja motorjev in najbrž je bilo v njegovem bogatem življenju še marsikaj, po čemer se ga bomo spominjali. Vse to je bil namreč Zdravko, predvsem pa je bil človek z velikim srcem, ki nikoli ni odrekel pomoči. Ne glede na uro ali dan, ne glede na to, ali je imel svoje obveznosti, vedno je pred vse postavil domače, prijatelja, soseda, sovaščana ali sodelavca.
Zdravko se je rodil 3. 1. 1964 v Ljubljani mami Stanki in očetu Lojzetu. Lepa otroška leta je preživljal skupaj z bratom Marjanom, sestrico Majdko in z veliko prijatelji. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Mengšu, se je Zdravko takoj zaposlil v tovarni Filc Mengeš, ki ji je ostal zvest vse do svoje prezgodnje smrti. Izostal je samo zaradi služenja vojaškega roka v letu 1983, ki ga je odslužil najprej v Somborju, kjer se je izšolal za gasilca, nato pa je bil prerazporejen na letališče v Titograd, od koder se je leta 1984 vrnil domov.
V gasilske vrste se je Zdravko vključil že v letu 1975 kot pionir in preko mladinske desetine vstopil med operativne člane, kjer je aktivno sodeloval vse do pričetka svoje bolezni v letu 2016, pa tudi po tem je še priskočil na pomoč pri izvedbah vsakoletnega tekmovanja v vlečenju B-tlačnega voda. Napredoval je do čina gasilec II. stopnje in opravljal odgovorne funkcije v organih društva, kjer je bil od leta 1988 do leta 1996 član upravnega odbora, od leta 1996 do 2008 pa član nadzornega odbora. Vseskozi je bil aktiven v operativi in se vedno odzval na klic sirene, na intervencijah pa ni poznal umika in se je vedno podal v izvršitev naloge do končnega uspeha. Tako je sodeloval na številnih intervencijah na območju nekdanje Gasilske zveze Domžale, kjer smo bili topolski gasilci tudi po Zdravkovi zaslugi med zanesljivimi izvajalci nalog gasilske službe. Ob tem se je tudi dodatno izobraževal in v letu 2010 opravil tečaj za delo z verižno motorno žago. Njegov prispevek k napredku društva je neprecenljiv, saj je od rane mladosti sodeloval pri različnih akcijah za dobrobit društva, pa naj je bila to sečnja lesa za nabavo gasilskih avtomobilov v različnih obdobjih, delovne akcije za ureditev kraja, največ delovnih ur pa je vsekakor prispeval pri gradnji gasilskega doma, kjer je neumorno delal od temeljev do zadnjega strešnika.
Zdravko je bil tudi uspešen gasilski tekmovalec, kjer je v ekipi opravljal nalogo drugega cevarja. Z njo je uspešno nastopal na tekmovanjih po vsej Sloveniji, saj se je ekipa domov skoraj vedno vračala s pokalom. Višek tekmovalnih uspehov so bili nastopi na državnih tekmovanjih, kjer se je njegova ekipa dvakrat uvrstila na gasilsko olimpijado, in sicer v A konkurenci leta 1993 v nemškem Berlinu in leta 1997 v B-konkurenci v Herningu na Danskem, od koder se je ekipa vrnila z zlato medaljo.
Za svoje nesebično in požrtvovalno delo v gasilskih vrstah je Zdravko prejel števila priznanja in odlikovanja, in sicer značke za dolgoletno delo z najvišjo za 40 let, značko za delo v operativi z najvišjo za 30 let, priznanja gasilske zveze III., II., in I. stopnje ter gasilski plamenici III. in II. stopnje. Zdravko je tudi prejemnik spominske plakete, ki jo je ob 15. in 20. obletnici osamosvojitve Slovenije podelilo Ministrstvo za obrambo za sodelovanje pri obrambnih nalogah, s čimer je prejel tudi status vojnega veterana.
Zdravka smo poznali tudi kot velikega ljubitelja motorjev, na katerih je preživel in prevozil kar nekaj Slovenije pa tudi tujine, saj si je s prijatelji motoristi večkrat ogledal motoristične dirke v Brnu na Češkem, pa tudi v Spielbergu v Avstriji, večkrat se je odpravil tudi na Grobnik in se na stezi tudi sam preizkusil. Bil je član AMD Mengeš od leta 2003, kjer je opravil tudi izpit za športnega sodnika motorističnih tekmovanj, na katerih je tudi sodil. Kot velikega ljubitelja motorjev so ga posebej privlačili Tomosovi mopedi, ki jih je obnovil kar nekaj, prav tako pa tudi motorje z jermeni. Prav z vsemi pa je tudi tekmoval v različnih krajih po Sloveniji. Za svoje dolgoletno prizadevno delo je prav v letošnjem letu prejel tudi priznanje AMD Mengeš.
Zato ne preseneča, da je bil tudi pobudnik za ustanovitev Moto sekcije Topole in je 27. januarja 2006 vodil njeno ustanovno sejo. V naslednjih letih je bila sekcija izredno aktivna, saj so njeni člani nastopili na številnih tekmovanjih starodobnikov, organizirali pa so tudi vsakoletno spretnostno vožnjo v Športnem parku v Topolah. Ko je moto sekcija prešla v okrilje Športnega društva Topole pa je bil vsesplošno aktiven tudi v tem društvu.
Že leto prej pa se je v Mostah ustanovilo društvo Stari traktor, kamor je Zdravko kot ljubitelj starodobnikov takoj z veseljem pristopil kot ustanovni član. Kupil je rabljen traktor Eicher, ki ga je do potankosti obnovil in s katerim se je v družbi traktoristov podal na številne prireditve v Sloveniji, pa tudi v tujini, vse od Glossglocknerja v Avstriji do Stelle v Italiji, od koder nam je po vrnitvi vedno poročal o zanimivih doživetjih, ki smo jim tako radi prisluhnili.
Strast do posodabljanja stare opreme ga je navdušila tudi za obnovo ene prvih motornih brizgaln v našem društvu znamke Sora, ki jo je restavriral v tolikšni meri, da bi jo v morebitni potrebi po tovrstni tehniki lahko tudi dejansko uporabili. Bo pa motorna brizgalna sedaj kot trajen eksponat za vedno spominjala tudi na Zdravka.
Na Zdravka pa me ne vežejo samo gasilski, ampak tudi osebni spomini, saj sva bila ne samo dolgoletna prijatelja, ampak tudi sodelavca v tovarni Filc Mengeš tako v proizvodnji kot v skladišču, kjer je Zdravko kot viličerist delal večino delovne dobe. Čeprav sem bil kar nekaj časa njegov predpostavljeni, prijateljstva pri delu ni nikoli izkoriščal, ampak se je še bolj potrudil, da je bilo delo dobro opravljeno. Bil je zanesljiv in natančen, kot takega smo ga poznali vsi sodelavci, poznalo ga je tudi višje vodstvo, s strani katerega je prejel pohvale ob jubilejnih letih, saj smo vsi cenili njegovo prizadevnost. Tudi v Filcu ni izostala njegova pripadnost gasilstvu, saj se je zavedal, da tekstilna tovarna že zaradi narave dela potrebuje gasilsko enoto, v kateri je vseskozi deloval ter s tem prispeval k večji požarni varnosti. Obenem je bil tudi v Filcu član tekmovalne enote, s katero je nastopal v takratnem SOZD Tekstil, ki je združeval 14 TOZD-ov, kjer je ekipa Filca običajno osvojila prvo mesto.
Z Zdravkom in drugimi prijatelji smo skupaj preživeli tudi ogromno prostega časa, v mlajših letih smo se srečevali na nogometnih tekmah, smučkah ali drsanju, skupaj dopustovali na morju, sodelovali na različnih prireditvah v kraju, pripravljali družabna srečanja in prireditve, skratka Zdravko je živel z nami in mi smo živeli z njim. Zato nam je danes toliko težje, ko se zavedamo, koga smo izgubili in kakšno dediščino nam je Zdravko zapustil, predvsem pa, ali jo bomo lahko udejanjali. Udejanjali na način, kot ga je živel Zdravko, v dobroti svojega srca, ki ni odrekel pomoči nikomur, ki jo je potreboval, v prijateljstvu in tovarištvu, ki smo ga bili deležni, v majhnih stvareh, ki so znale osrečiti druge. Razmislimo o vsem in ga skušajmo posnemati, da Zdravka ne ohranimo samo v naših srcih, ampak udejanjimo tudi v delih.
Zahvalimo se mu za čas, ki smo ga preživeli z njim, zahvalimo se mu za vse opravljeno delo in ga počastimo z gasilskim spremstvom na njegovi zadnji poti v torek, 7. junija 2022, ob 16. uri na pokopališče v Mengšu.
Zdravko, hvala ti za vse, tudi za najina vzdevka, ki si nama ga dal, da sva »prijatelja gasilstva«, kot sva se pozdravljala ob najinih srečanjih.
Zbogom dragi prijatelj gasilstva!
Domačim in vsem sorodnikom, še posebej pa mami Stanki, ki je v svojem življenju izgubila moža in vse tri otroke pa v imenu društva in svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija
Zdravku Špruku v spomin!
Odšel je Zdravko. Kako kratek in krut stavek, ki sporoči vse, pove koga smo izgubili. Najboljšega prijatelja, dobrega sovaščana, vestnega sodelavca, pogumnega gasilca, navdušenega motorista in traktorista, zbiratelja spominskih obeležij, ljubitelja starodobnikov, restavratorja motorjev in najbrž je bilo v njegovem bogatem življenju še marsikaj, po čemer se ga bomo spominjali. Vse to je bil namreč Zdravko, predvsem pa je bil človek z velikim srcem, ki nikoli ni odrekel pomoči. Ne glede na uro ali dan, ne glede na to, ali je imel svoje obveznosti, vedno je pred vse postavil domače, prijatelja, soseda, sovaščana ali sodelavca.
Zdravko se je rodil 3. 1. 1964 v Ljubljani mami Stanki in očetu Lojzetu. Lepa otroška leta je preživljal skupaj z bratom Marjanom, sestrico Majdko in z veliko prijatelji. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Mengšu, se je Zdravko takoj zaposlil v tovarni Filc Mengeš, ki ji je ostal zvest vse do svoje prezgodnje smrti. Izostal je samo zaradi služenja vojaškega roka v letu 1983, ki ga je odslužil najprej v Somborju, kjer se je izšolal za gasilca, nato pa je bil prerazporejen na letališče v Titograd, od koder se je leta 1984 vrnil domov.
V gasilske vrste se je Zdravko vključil že v letu 1975 kot pionir in preko mladinske desetine vstopil med operativne člane, kjer je aktivno sodeloval vse do pričetka svoje bolezni v letu 2016, pa tudi po tem je še priskočil na pomoč pri izvedbah vsakoletnega tekmovanja v vlečenju B-tlačnega voda. Napredoval je do čina gasilec II. stopnje in opravljal odgovorne funkcije v organih društva, kjer je bil od leta 1988 do leta 1996 član upravnega odbora, od leta 1996 do 2008 pa član nadzornega odbora. Vseskozi je bil aktiven v operativi in se vedno odzval na klic sirene, na intervencijah pa ni poznal umika in se je vedno podal v izvršitev naloge do končnega uspeha. Tako je sodeloval na številnih intervencijah na območju nekdanje Gasilske zveze Domžale, kjer smo bili topolski gasilci tudi po Zdravkovi zaslugi med zanesljivimi izvajalci nalog gasilske službe. Ob tem se je tudi dodatno izobraževal in v letu 2010 opravil tečaj za delo z verižno motorno žago. Njegov prispevek k napredku društva je neprecenljiv, saj je od rane mladosti sodeloval pri različnih akcijah za dobrobit društva, pa naj je bila to sečnja lesa za nabavo gasilskih avtomobilov v različnih obdobjih, delovne akcije za ureditev kraja, največ delovnih ur pa je vsekakor prispeval pri gradnji gasilskega doma, kjer je neumorno delal od temeljev do zadnjega strešnika.
Zdravko je bil tudi uspešen gasilski tekmovalec, kjer je v ekipi opravljal nalogo drugega cevarja. Z njo je uspešno nastopal na tekmovanjih po vsej Sloveniji, saj se je ekipa domov skoraj vedno vračala s pokalom. Višek tekmovalnih uspehov so bili nastopi na državnih tekmovanjih, kjer se je njegova ekipa dvakrat uvrstila na gasilsko olimpijado, in sicer v A konkurenci leta 1993 v nemškem Berlinu in leta 1997 v B-konkurenci v Herningu na Danskem, od koder se je ekipa vrnila z zlato medaljo.
Za svoje nesebično in požrtvovalno delo v gasilskih vrstah je Zdravko prejel števila priznanja in odlikovanja, in sicer značke za dolgoletno delo z najvišjo za 40 let, značko za delo v operativi z najvišjo za 30 let, priznanja gasilske zveze III., II., in I. stopnje ter gasilski plamenici III. in II. stopnje. Zdravko je tudi prejemnik spominske plakete, ki jo je ob 15. in 20. obletnici osamosvojitve Slovenije podelilo Ministrstvo za obrambo za sodelovanje pri obrambnih nalogah, s čimer je prejel tudi status vojnega veterana.
Zdravka smo poznali tudi kot velikega ljubitelja motorjev, na katerih je preživel in prevozil kar nekaj Slovenije pa tudi tujine, saj si je s prijatelji motoristi večkrat ogledal motoristične dirke v Brnu na Češkem, pa tudi v Spielbergu v Avstriji, večkrat se je odpravil tudi na Grobnik in se na stezi tudi sam preizkusil. Bil je član AMD Mengeš od leta 2003, kjer je opravil tudi izpit za športnega sodnika motorističnih tekmovanj, na katerih je tudi sodil. Kot velikega ljubitelja motorjev so ga posebej privlačili Tomosovi mopedi, ki jih je obnovil kar nekaj, prav tako pa tudi motorje z jermeni. Prav z vsemi pa je tudi tekmoval v različnih krajih po Sloveniji. Za svoje dolgoletno prizadevno delo je prav v letošnjem letu prejel tudi priznanje AMD Mengeš.
Zato ne preseneča, da je bil tudi pobudnik za ustanovitev Moto sekcije Topole in je 27. januarja 2006 vodil njeno ustanovno sejo. V naslednjih letih je bila sekcija izredno aktivna, saj so njeni člani nastopili na številnih tekmovanjih starodobnikov, organizirali pa so tudi vsakoletno spretnostno vožnjo v Športnem parku v Topolah. Ko je moto sekcija prešla v okrilje Športnega društva Topole pa je bil vsesplošno aktiven tudi v tem društvu.
Že leto prej pa se je v Mostah ustanovilo društvo Stari traktor, kamor je Zdravko kot ljubitelj starodobnikov takoj z veseljem pristopil kot ustanovni član. Kupil je rabljen traktor Eicher, ki ga je do potankosti obnovil in s katerim se je v družbi traktoristov podal na številne prireditve v Sloveniji, pa tudi v tujini, vse od Glossglocknerja v Avstriji do Stelle v Italiji, od koder nam je po vrnitvi vedno poročal o zanimivih doživetjih, ki smo jim tako radi prisluhnili.
Strast do posodabljanja stare opreme ga je navdušila tudi za obnovo ene prvih motornih brizgaln v našem društvu znamke Sora, ki jo je restavriral v tolikšni meri, da bi jo v morebitni potrebi po tovrstni tehniki lahko tudi dejansko uporabili. Bo pa motorna brizgalna sedaj kot trajen eksponat za vedno spominjala tudi na Zdravka.
Na Zdravka pa me ne vežejo samo gasilski, ampak tudi osebni spomini, saj sva bila ne samo dolgoletna prijatelja, ampak tudi sodelavca v tovarni Filc Mengeš tako v proizvodnji kot v skladišču, kjer je Zdravko kot viličerist delal večino delovne dobe. Čeprav sem bil kar nekaj časa njegov predpostavljeni, prijateljstva pri delu ni nikoli izkoriščal, ampak se je še bolj potrudil, da je bilo delo dobro opravljeno. Bil je zanesljiv in natančen, kot takega smo ga poznali vsi sodelavci, poznalo ga je tudi višje vodstvo, s strani katerega je prejel pohvale ob jubilejnih letih, saj smo vsi cenili njegovo prizadevnost. Tudi v Filcu ni izostala njegova pripadnost gasilstvu, saj se je zavedal, da tekstilna tovarna že zaradi narave dela potrebuje gasilsko enoto, v kateri je vseskozi deloval ter s tem prispeval k večji požarni varnosti. Obenem je bil tudi v Filcu član tekmovalne enote, s katero je nastopal v takratnem SOZD Tekstil, ki je združeval 14 TOZD-ov, kjer je ekipa Filca običajno osvojila prvo mesto.
Z Zdravkom in drugimi prijatelji smo skupaj preživeli tudi ogromno prostega časa, v mlajših letih smo se srečevali na nogometnih tekmah, smučkah ali drsanju, skupaj dopustovali na morju, sodelovali na različnih prireditvah v kraju, pripravljali družabna srečanja in prireditve, skratka Zdravko je živel z nami in mi smo živeli z njim. Zato nam je danes toliko težje, ko se zavedamo, koga smo izgubili in kakšno dediščino nam je Zdravko zapustil, predvsem pa, ali jo bomo lahko udejanjali. Udejanjali na način, kot ga je živel Zdravko, v dobroti svojega srca, ki ni odrekel pomoči nikomur, ki jo je potreboval, v prijateljstvu in tovarištvu, ki smo ga bili deležni, v majhnih stvareh, ki so znale osrečiti druge. Razmislimo o vsem in ga skušajmo posnemati, da Zdravka ne ohranimo samo v naših srcih, ampak udejanjimo tudi v delih.
Zahvalimo se mu za čas, ki smo ga preživeli z njim, zahvalimo se mu za vse opravljeno delo in ga počastimo z gasilskim spremstvom na njegovi zadnji poti v torek, 7. junija 2022, ob 16. uri na pokopališče v Mengšu.
Zdravko, hvala ti za vse, tudi za najina vzdevka, ki si nama ga dal, da sva »prijatelja gasilstva«, kot sva se pozdravljala ob najinih srečanjih.
Zbogom dragi prijatelj gasilstva!
Domačim in vsem sorodnikom, še posebej pa mami Stanki, ki je v svojem življenju izgubila moža in vse tri otroke pa v imenu društva in svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija
Re: V spomin na Zdravka Špruka
- osmrtnica_slavko_zabret_zahvala (002).jpg (101.67 KiB) Pogledano 5833 krat