- osmrtnica_marjan_cernivec-p.jpg (41.89 KiB) Pogledano 4708 krat
V spomin na Marijana Černivca
Re: V spomin na Marijana Černivca
Nagovor z žalne seje 28. februarja 2020, ki je potekala v gasilskem domu v Topolah:
MARJANU V SLOVO!
V dneh, ko že čutimo toplino sonca in smo v pričakovanju pomladi, ko narava ponovno oživi in nam lepša življenje, se je od nas žal prezgodaj poslovil naš član Marjan Černivec. Čeprav se je tudi on že pripravljal, tako kot že mnoge pomladi doslej, za delo na polju in druga kmečka opravila, mu je zaradi bolezni zastal dih in mnogi načrti, ki jih je še imel za v prihodnje, bodo ostali neizpolnjeni.
Marjan, ki smo ga prijatelji klicali tudi Mac, se je rodil mami Ani in očetu Francu 5. decembra 1952 v Topolah kot tretji otrok v številni družini, kjer je odraščal skupaj s sestrama Francko in Kristino ter bratoma Janezom in Slavkom. Že v rani mladosti je družina zaradi nesreče izgubila očeta Franca, zato so morali otroci že zelo zgodaj poprijeti za vsa kmečka opravila, ki so bila v takratnem času vse prej kot lahka, saj za delo ni bilo mehanizacije, ki bi olajšala delo, ampak se je vse bolj ali manj opravljalo ročno. Tako se je v delu kalil tudi Marjan in to delavnost je ohranjal vse do zadnjega diha.
Marjan je osnovno šolo obiskoval v Mengšu, nato pa nadaljeval šolanje za poklic kovinostrugarja v Litostrojski šoli, kjer se je tudi zaposlil. Delal je na enem najzahtevnejših delovnih mest kot strugar na oseh za velike vodne turbine, ki so jih takrat množično izvažali, po čemer je bila tovarna prepoznavna ne samo v takratni domovini Jugoslaviji, ampak po vsem svetu. In prav k temu je tudi Marjan prispeval svoj velik delež, saj je kot strokovnjak na svojem področju svoje znanje poleg dela dokazoval na številnih tekmovanjih kovinostrugarjev na republiški in državni ravni ter na njih osvajal najvišja mesta, saj je postal republiški kovinostrugarski prvak. Dobra služba in reden dohodek je pripomogel, da je Marjan skupaj z ostalimi družinskimi člani pričel počasi posodabljati kmetijo s prvim traktorjem in potrebnim orodjem za lažje delo na kmetiji.
Žal pa je v življenju vse prevečkrat tako, da za dobrim pride slabo in prav to je doletelo Marjana, ki je v letu 1988 hudo zbolel in njegovo življenje je bilo takrat zaradi krvnega raka prvič resno ogroženo. A njegova trdna volja do življenja in darovane celice kostnega mozga sestre Francke so mu omogočile, da je po zahtevnih operacijah iz bolnišnice v Zagrebu prišel kot zmagovalec, bolezen je premagal v tolikšni meri, da je lahko zaživel kolikor toliko normalno življenje. Vendar pa je bolezen Marjanu vseeno vzela toliko moči, da ni mogel nadaljevati z delom v Litostroju, saj so bili delovni pogoji zanj pretežki, zato se je invalidsko upokojil.
Vendar Marjan ni obupal, po dolgotrajnem okrevanju je našel življenjski smisel v delu na kmetiji, ki jo je strojno posodabljal in ob pomoči družine uspešno vodil vse do nekaj let nazaj, ko je zaradi bolezni moral obseg dela zmanjšati, tako da je zmanjšal število glav živine in ga omejil samo za domače potrebe, kjer pa je kljub zdravstvenim težavam zares delal do zadnjega diha.
In kot borca z velikim pogumom in srcem smo ga poznali tudi v gasilskih vrstah, kamor je Marjan vstopil v letu 1961 najprej k mladincem, a že pred osemnajstim letom tudi v člansko ekipo, saj je takrat primanjkovalo članov in smo se mladi hitreje vključevali med odrasle. Tako je že v letu 1970 opravil tečaj za gasilca. Po povratku iz vojske, ki jo je kot graničar služil v med letoma 1972 in 1973 na mejni črti med Jugoslavijo in Italijo, je nadaljeval delo v društvu, kjer je od leta 1980 do 1984 prevzel funkcijo podpoveljnika društva, od 1984 pa do začetka svoje bolezni pa je opravljal funkcijo orodjarja in vestno skrbel, da je bila sicer skromna oprema vedno pripravljena. Vmes je v letu 1985 opravil tečaj za nižjega gasilskega častnika in z leti napredoval do čina nižji gasilski častnik II. stopnje.
Marjan je bil lik pravega gasilca, po katerem smo se zgledovali. Pri svojem delu je kazal predanost gasilskemu poslanstvu, znanje in hrabrost na gasilskih intervencijah, velik pečat pa je pustil tudi na tekmovalnem področju. Kot prvi vodar je v takratni A ekipi še posebej kazal svojo vztrajnost, s tem pa spodbujal celotno ekipo k trdemu delu, ponavljanju vaj brez števila, kar je prineslo težko pričakovane uspehe na različnih tekmovanjih po Sloveniji, od koder smo se vračali s pokali za dosežena najvišja mesta. To je bil tudi temelj ekipe, ki je kasneje nastopila na treh gasilskih olimpijadah, na katerih pa Marjan zaradi bolezni žal ni mogel sodelovati. Da je bil Marjan resnično predan in vztrajen tekmovalec, je pokazal ne samo v ekipi, ampak tudi v tekmovanju gasilskih dvojic, kjer sta z bratom Slavkom posegla po najvišjih mestih na nivoju takratne Gasilske zveze Domžale in v republiškem merilu. Se pa Marjan tekmovanjem ni čisto odrekel, ko smo ga potrebovali, je takoj priskočil na pomoč ekipi gasilskih veteranov, ki je uspešno nastopala tudi po njegovi zaslugi.
Marjan pa ni bil samo dober operativec in tekmovalec, ampak tudi udeleženec številnih delovnih akcij v dobrobit društva in kraja. Naj omenim samo nekatere: urejanje poligona za gasilsko vadbo v Vrbčevi jami, pomoč pri spravilu lesa, namenjenega za nabavo gasilskih vozil v različnih obdobjih, gradnja gasilskega doma, urejanje okolice in postavitvi kapelice sv. Lucije, čistilne akcije okolja, skratka vedno tam, kjer je bila potrebna delovna roka.
Za svoje prizadevno delo je Marjan prejel več gasilskih priznanj in odlikovanj, in sicer priznanje gasilske zveze III. in II stopnje, gasilsko plamenico III. stopnje, značke za dolgoletno delo z najvišjo za 60 let, značke za delo v operativi z najvišjo za 40 let, v letu 2015 pa tudi plaketo gasilskega veterana.
Tisti, ki ste Marjana poznali že v mladih letih, se prav gotovo spominjate, da se je rad ukvarjal s športom, saj smo skupaj preživeli številne ure v igranju nogometa, pozimi hokeja na ledu, poleti kopanja v Pšati, bil pa je tudi zelo družaben, saj smo odigrali marsikatero partijo taroka ali šaha, še posebej pa druženja ob veliki noči, ko smo na dvorišču njegove domačije množično igrali približevanje kovancev h kamnu. Vedno je bilo veselo in ob takšnih prilikah je Marjan vedno povedal kakšno modro, pa tudi hudomušno misel, ob kateri smo se lahko nasmejali.
Marjan ni bil samo kmetovalec, gasilec in športnik, bil je tudi velik ljubitelj živali. Ne samo tistih domačih v hlevu in na dvorišču, skrbel je tudi za male gozdne živali. Tisti, ki smo obiskovali gozd, smo ga zagotovo srečevali, ko je s kolesom hitel v gozd, kjer je natrosil hrano pticam in drugim živalim, ki so dobro poznale njegovo pot in krmišča in tako lažje preživljale letne, zlasti pa zimske čase. Žal jim Marjan ne bo mogel več pomagati. To v svojih verzih, kot bi bila pisani za Marjana, lepo opisuje pesnik Alojz Gradnik:
Zdaj gozd miruje in ves plašen čaka
na dež in megle, slane in viharje.
Ne bodo več ga grele tople zarje,
gol trepetal od zore bo do mraka.
In sam bo. Odletele bodo šoje,
sinice skrile bodo se in srne
in samo vran kričavih jate črne
se usedle bodo na njegove hoje.
Veliko je še spominov iz različnih obdobij Marjanovega življenja, zato jih ohranimo v življenju, ko se bomo srečevali. V naših mislih in srcih pa naj ostane Marjan lik delovnega in poštenega človeka, dobrega in požrtvovalnega gasilca, športnega navdušenca, velikega ljubitelja živali in narave. Zahvalimo se mu za vse njegovo opravljeno delo in ga počastimo s spremstvom na njegovi zadnji poti v četrtek, 3. marca 2022, ob 15. uri na pokopališče v Mengšu.
Domačim in vsem sorodnikom pa v imenu društva in svojem imenu v teh žalostnih trenutkih izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija
MARJANU V SLOVO!
V dneh, ko že čutimo toplino sonca in smo v pričakovanju pomladi, ko narava ponovno oživi in nam lepša življenje, se je od nas žal prezgodaj poslovil naš član Marjan Černivec. Čeprav se je tudi on že pripravljal, tako kot že mnoge pomladi doslej, za delo na polju in druga kmečka opravila, mu je zaradi bolezni zastal dih in mnogi načrti, ki jih je še imel za v prihodnje, bodo ostali neizpolnjeni.
Marjan, ki smo ga prijatelji klicali tudi Mac, se je rodil mami Ani in očetu Francu 5. decembra 1952 v Topolah kot tretji otrok v številni družini, kjer je odraščal skupaj s sestrama Francko in Kristino ter bratoma Janezom in Slavkom. Že v rani mladosti je družina zaradi nesreče izgubila očeta Franca, zato so morali otroci že zelo zgodaj poprijeti za vsa kmečka opravila, ki so bila v takratnem času vse prej kot lahka, saj za delo ni bilo mehanizacije, ki bi olajšala delo, ampak se je vse bolj ali manj opravljalo ročno. Tako se je v delu kalil tudi Marjan in to delavnost je ohranjal vse do zadnjega diha.
Marjan je osnovno šolo obiskoval v Mengšu, nato pa nadaljeval šolanje za poklic kovinostrugarja v Litostrojski šoli, kjer se je tudi zaposlil. Delal je na enem najzahtevnejših delovnih mest kot strugar na oseh za velike vodne turbine, ki so jih takrat množično izvažali, po čemer je bila tovarna prepoznavna ne samo v takratni domovini Jugoslaviji, ampak po vsem svetu. In prav k temu je tudi Marjan prispeval svoj velik delež, saj je kot strokovnjak na svojem področju svoje znanje poleg dela dokazoval na številnih tekmovanjih kovinostrugarjev na republiški in državni ravni ter na njih osvajal najvišja mesta, saj je postal republiški kovinostrugarski prvak. Dobra služba in reden dohodek je pripomogel, da je Marjan skupaj z ostalimi družinskimi člani pričel počasi posodabljati kmetijo s prvim traktorjem in potrebnim orodjem za lažje delo na kmetiji.
Žal pa je v življenju vse prevečkrat tako, da za dobrim pride slabo in prav to je doletelo Marjana, ki je v letu 1988 hudo zbolel in njegovo življenje je bilo takrat zaradi krvnega raka prvič resno ogroženo. A njegova trdna volja do življenja in darovane celice kostnega mozga sestre Francke so mu omogočile, da je po zahtevnih operacijah iz bolnišnice v Zagrebu prišel kot zmagovalec, bolezen je premagal v tolikšni meri, da je lahko zaživel kolikor toliko normalno življenje. Vendar pa je bolezen Marjanu vseeno vzela toliko moči, da ni mogel nadaljevati z delom v Litostroju, saj so bili delovni pogoji zanj pretežki, zato se je invalidsko upokojil.
Vendar Marjan ni obupal, po dolgotrajnem okrevanju je našel življenjski smisel v delu na kmetiji, ki jo je strojno posodabljal in ob pomoči družine uspešno vodil vse do nekaj let nazaj, ko je zaradi bolezni moral obseg dela zmanjšati, tako da je zmanjšal število glav živine in ga omejil samo za domače potrebe, kjer pa je kljub zdravstvenim težavam zares delal do zadnjega diha.
In kot borca z velikim pogumom in srcem smo ga poznali tudi v gasilskih vrstah, kamor je Marjan vstopil v letu 1961 najprej k mladincem, a že pred osemnajstim letom tudi v člansko ekipo, saj je takrat primanjkovalo članov in smo se mladi hitreje vključevali med odrasle. Tako je že v letu 1970 opravil tečaj za gasilca. Po povratku iz vojske, ki jo je kot graničar služil v med letoma 1972 in 1973 na mejni črti med Jugoslavijo in Italijo, je nadaljeval delo v društvu, kjer je od leta 1980 do 1984 prevzel funkcijo podpoveljnika društva, od 1984 pa do začetka svoje bolezni pa je opravljal funkcijo orodjarja in vestno skrbel, da je bila sicer skromna oprema vedno pripravljena. Vmes je v letu 1985 opravil tečaj za nižjega gasilskega častnika in z leti napredoval do čina nižji gasilski častnik II. stopnje.
Marjan je bil lik pravega gasilca, po katerem smo se zgledovali. Pri svojem delu je kazal predanost gasilskemu poslanstvu, znanje in hrabrost na gasilskih intervencijah, velik pečat pa je pustil tudi na tekmovalnem področju. Kot prvi vodar je v takratni A ekipi še posebej kazal svojo vztrajnost, s tem pa spodbujal celotno ekipo k trdemu delu, ponavljanju vaj brez števila, kar je prineslo težko pričakovane uspehe na različnih tekmovanjih po Sloveniji, od koder smo se vračali s pokali za dosežena najvišja mesta. To je bil tudi temelj ekipe, ki je kasneje nastopila na treh gasilskih olimpijadah, na katerih pa Marjan zaradi bolezni žal ni mogel sodelovati. Da je bil Marjan resnično predan in vztrajen tekmovalec, je pokazal ne samo v ekipi, ampak tudi v tekmovanju gasilskih dvojic, kjer sta z bratom Slavkom posegla po najvišjih mestih na nivoju takratne Gasilske zveze Domžale in v republiškem merilu. Se pa Marjan tekmovanjem ni čisto odrekel, ko smo ga potrebovali, je takoj priskočil na pomoč ekipi gasilskih veteranov, ki je uspešno nastopala tudi po njegovi zaslugi.
Marjan pa ni bil samo dober operativec in tekmovalec, ampak tudi udeleženec številnih delovnih akcij v dobrobit društva in kraja. Naj omenim samo nekatere: urejanje poligona za gasilsko vadbo v Vrbčevi jami, pomoč pri spravilu lesa, namenjenega za nabavo gasilskih vozil v različnih obdobjih, gradnja gasilskega doma, urejanje okolice in postavitvi kapelice sv. Lucije, čistilne akcije okolja, skratka vedno tam, kjer je bila potrebna delovna roka.
Za svoje prizadevno delo je Marjan prejel več gasilskih priznanj in odlikovanj, in sicer priznanje gasilske zveze III. in II stopnje, gasilsko plamenico III. stopnje, značke za dolgoletno delo z najvišjo za 60 let, značke za delo v operativi z najvišjo za 40 let, v letu 2015 pa tudi plaketo gasilskega veterana.
Tisti, ki ste Marjana poznali že v mladih letih, se prav gotovo spominjate, da se je rad ukvarjal s športom, saj smo skupaj preživeli številne ure v igranju nogometa, pozimi hokeja na ledu, poleti kopanja v Pšati, bil pa je tudi zelo družaben, saj smo odigrali marsikatero partijo taroka ali šaha, še posebej pa druženja ob veliki noči, ko smo na dvorišču njegove domačije množično igrali približevanje kovancev h kamnu. Vedno je bilo veselo in ob takšnih prilikah je Marjan vedno povedal kakšno modro, pa tudi hudomušno misel, ob kateri smo se lahko nasmejali.
Marjan ni bil samo kmetovalec, gasilec in športnik, bil je tudi velik ljubitelj živali. Ne samo tistih domačih v hlevu in na dvorišču, skrbel je tudi za male gozdne živali. Tisti, ki smo obiskovali gozd, smo ga zagotovo srečevali, ko je s kolesom hitel v gozd, kjer je natrosil hrano pticam in drugim živalim, ki so dobro poznale njegovo pot in krmišča in tako lažje preživljale letne, zlasti pa zimske čase. Žal jim Marjan ne bo mogel več pomagati. To v svojih verzih, kot bi bila pisani za Marjana, lepo opisuje pesnik Alojz Gradnik:
Zdaj gozd miruje in ves plašen čaka
na dež in megle, slane in viharje.
Ne bodo več ga grele tople zarje,
gol trepetal od zore bo do mraka.
In sam bo. Odletele bodo šoje,
sinice skrile bodo se in srne
in samo vran kričavih jate črne
se usedle bodo na njegove hoje.
Veliko je še spominov iz različnih obdobij Marjanovega življenja, zato jih ohranimo v življenju, ko se bomo srečevali. V naših mislih in srcih pa naj ostane Marjan lik delovnega in poštenega človeka, dobrega in požrtvovalnega gasilca, športnega navdušenca, velikega ljubitelja živali in narave. Zahvalimo se mu za vse njegovo opravljeno delo in ga počastimo s spremstvom na njegovi zadnji poti v četrtek, 3. marca 2022, ob 15. uri na pokopališče v Mengšu.
Domačim in vsem sorodnikom pa v imenu društva in svojem imenu v teh žalostnih trenutkih izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija
Re: V spomin na Marijana Černivca
- marjan_cernivec_zahvala.jpg (80.4 KiB) Pogledano 4691 krat