V spomin na Janeza Kosca

[janez]

Od tu naprej se pota več ne pno.
Skrbi in želje vse zamro.
Končal si svojo pesem,
prebrodil stiske in prestal vse boli.
(J. Klobučar)

V hladnem januarju nas je pretresla vest, da je svojo življenjsko pot sklenil član našega društva Janez Kosec. Kot je zapisal pesnik v verzih, ki so pospremili novico o njegovi smrti, se njegova pota, na katera je kot planinec v življenju tako rad zahajal, več ne pno, tudi njegovega petja ne bomo več slišali, glasu harmonike in vsega drugega, kar je zaznamovalo Janezovo bivanje med nami.

Janez se je rodil 28. julija 1958 kot edini otrok mame Marije in očeta Janeza, znanega mengeškega zobozdravnika. Stanovali so v znani mengeški »stolpnici«, kjer je Janez preživljal otroška leta in v letu 1965 pričel obiskovati Osnovno šolo Mengeš, ki jo je uspešno zaključil v letu 1973, nato pa nadaljeval šolanje na Srednji strojni šoli v Ljubljani. Dijaška leta je zamenjal s študentskimi na Fakulteti za strojništvo, smer hidravlika in kibernetika. Študij je uspešno zaključil v letu 1982 in postal diplomirani inženir strojništva. Nadaljnja pot ga je vodila na služenje enoletnega vojaškega roka v Ribnico, kjer so s pridom izkoristili njegovo strojniško znanje v artilerijski enoti, kjer je opravljal zahtevne naloge topničarja – računarja.

Po prihodu iz vojske je v letu 1983 dobil prvo zaposlitev v podjetju Lek Mengeš, delo nadaljeval v podjetjih IMP in SCT, od leta 1991 pa v manjšem zasebnem podjetju Aranea.

Že v dijaških letih je spoznal svojo življenjsko sopotnico Slavko, s katero sta se v letu 1986 poročila. V želji, da zaživita na vasi, sta v letu 1991, v prvih dneh vojne za Slovenijo, pričela z gradnjo hiše na domačem vrtu v Topolah, kamor so se kmalu po rojstvu sina Rada tudi preselili, v letu 2000 pa se jim je pridružila še hči Sara.

Janez je imel rad življenje na vasi. Z zanimanjem je spremljal vaške dejavnosti, katerih gonilna sila so bili največkrat gasilci, zato se jim je v letu 1998 tudi pridružil, saj je bila v društvu aktivna njegova žena Slavka, kasneje pa sta se pridružila tudi Rado in Sara, tako, da je bila v vasi še ena družina, ki je bila v celoti vpeta v delo društva.

Janez je bil v društvu vseskozi aktiven pri različnih delovnih akcijah v dobrobit društva in kraja. Nikoli ni odrekel pomoči, vedno je bil pripravljen sodelovati pri delu v gasilskem domu, pripravi in izvedbi gasilskih prireditev, organizaciji in izvedbi tekmovanj tako na nivoju Gasilske zveze Mengeš kot na tradicionalnem društvenem tekmovanju v vlečenju B tlačnega voda. Velikokrat je poskrbel tudi, da so Topole ob različnih praznikih krasile zastave. Eden njegovih hobijev je bil tudi obisk planin in gora, zato je bil v društvu zadolžen za pohodniško sekcijo, za katero je pripravil vrsto zanimivih vzponov, ki so se jih člani z veseljem udeleževali.

Z organizacijo pohodništva je nadaljeval tudi v času delovanja Športnega društva Topole, ko je to prenehalo delovati, pa je sekcija ponovno zaživela v gasilskih vrstah, poleg tega pa je Janez prevzel še skrb za športno igrišče, kjer je skrbel za urejenost in razporejal dejavnosti, ki so se tam odvijale.

Zelo rad je bil povezan tudi s tekmovalci, sprva kot zvesti navijač olimpijske ekipe članov B, ki jih je prišel spodbujat celo na olimpijsko tekmovanje v Ostravo na Češkem, nato pa se je ekipi priključil in sodeloval pri njenem uspehu, ko je ekipa postala prvak Gasilske zveze Mengeš in gasilske regije Ljubljana III in tako izpolnila pogoj za nastop na državnem tekmovanju v letu 2020 in za katerega smo skupaj z Janezom že kovali načrte, kako doseči dober uspeh. Epidemija je nastop preprečila, zato je bilo tekmovanje prestavljeno v letošnje leto. Žal bo tokrat brez Janeza.

V letu 2013 je bil zaradi svojega prizadevnega dela predlagan v organe upravljanja in postal član Častnega razsodišča PGD Topole, v katerem je aktivno deloval vse do svoje prerane smrti.

Poleg navedenih aktivnosti se je Janez brez obotavljanja vključeval tudi v operativno delo, saj je bila pomoč njegovih rok zelo dobrodošla v času, ko so Topole prizadele različne ujme, pa naj je šlo za poplave ali vetrolome, vedno je našel čas za prostovoljno vključitev v delo, ki je preprečevalo ali zmanjševalo posledice škode.

Za njegovo prizadevnost v društvu so bila Janezu podeljena priznanja za dolgoletno delo, najvišje v letu 2018 za 20 let opravljenega dela in vključenosti v gasilsko organizacijo.

Janez pa ni bil dejaven samo v gasilskih vrstah. Kot sem že omenil, je bil tudi planinski navdušenec, saj je že od rane mladosti rad zahajal v planine, rad je spoznaval tuje in domače kraje, prehodil je mnoge hribe in doline tudi kot član Planinskega društva Mengeš, aktivno pa je deloval tudi v Turističnem društvu Komenda.

Vsem nam je znan še eden njegovih hobijev, in sicer igranje harmonike. Glasba je bila njegov spremljevalec že od mladih let, ko je obiskoval Glasbeno šolo Mengeš, kjer se je izobraževal pri pokojnem Pavlu Koscu, ki je bil tudi ustanovitelj takratnega Harmonikarskega orkestra, v katerega je bil Janez vključen od vsega začetka in se je z njim udeležil vrsto koncertov ne samo doma, ampak tudi v tujini.

Njegova ljubezen do glasbe pa se je prenesla tudi na petje, h kateremu je Janez spodbujal tudi druge in nemalokrat smo se mu z veseljem pridružili. Tako ni bilo izleta, obletnice ali srečanja, kjer se ne bi slišale pesmi, ki jih je Janez zbral v posebni pesmarici ljudskih pesmi in napevov. Značilna je bila tudi njegova iskrivost pri iskanju idej za skeče ob praznovanjih okroglih obletnic članstva, kjer je vedno sodeloval pri pripravi rekvizitov in sami izvedbi, ki je popestrilo dogajanje.

Janez je med nas prinašal veselje in dobro voljo, tovarištvo in prijateljstvo, glasbo in petje, pohodništvo in gorništvo. Vse to smo izgubili z njegovim odhodom, ki ga je krojila nam neznana pot človeške usode. S časovnim odmikom od zadnjega slovesa, ki ga zaradi epidemije Covid 19 žal nismo mogli opraviti po gasilskem protokolu, se šele prav zavedamo, koga in kaj smo izgubili, kako se ne bomo več srečevali, kako ne bo več njegovih prijaznih besed, ki jih je ob srečanju vsakomur znal nameniti. Zavedanje, da Janeza ne bomo več srečevali, nas navdaja z bolečino, ki jo bo čas mogoče omilil, ne bo pa izbrisal spomina, ki ga bomo za vedno ohranili na prijaznega sovaščana, dobrega gasilca in prijatelja.

Nenadna izguba je globoko prizadela tudi vse njegove najbližje, zato svojcem v imenu Prostovoljnega društva Topole in svojem imenu tudi na tem forumu izrekam iskreno in globoko sožalje.

Janez Koncilija