V spomin na Marjana Špruka

[janez]

Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
le delo tvojih rok ostaja.

Neizprosna smrt je žal vse prevečkrat del našega vsakdana, ki nas opominja na minljivost našega življenja. Vsaka smrt nas prizadene, še posebej, če poseže med nas veliko prekmalu, tako, kot se je to zgodilo v mesecu novembru 2020, ko je družino in naše gasilske vrste po dolgotrajnem boju z boleznijo v 48. letu starosti zapustil Marjan Špruk. Za njim je, kot je zapisal neznani avtor zgornjih verzov, v njegovem domu nastala velika praznina, naš pogled ga ne najde več, ne vidimo več njegovega nasmeha, spominjamo pa se njegove življenjske poti in dela, ki ga je na tej poti opravil.

Marjan se je rodil 21. maja 1973 mami Stanki in očetu Lojzetu. Otroštvo je preživljal tako kot vsi otroci v vasi, v družbi svojih vrstnikov, s katerimi se je že leta 1979 pridružil gasilcem in se kot pionir in kasneje mladinec vključil v tekmovalne ekipe, ki so v takratni Gasilski zvezi Domžale vedno dosegale dobre rezultate.

V osnovno šolo se je vpisal v letu 1981 in jo uspešno zaključil v letu 1989, istega leta pa se je vpisal v srednjo poklicno šolo za mesarja, ki jo je obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Po šolanju se je zaposlil v podjetju Jata Zalog, nato pa v podjetju Meso Kamnik, kjer je delal zadnjih 17 let od skupno 28 let delovne dobe.

Vmes je v letu 1991 odšel na služenje vojaškega roka v rod pehote na Vrhniki, od tam pa je bil prerazporejen v Ilirsko Bistrico v artilerijsko enoto, kjer je izvajal naloge pomožnega merilca na breztrzajnem topu 82 mm.

Po prihodu iz vojske se je poročil 22. oktobra 1994 v Domžalah s svojo življenjsko sopotnico Meto, ki jo je spoznal že v času šolanja na poklicni šoli v Ljubljani. Istega leta sta si pričela ustvarjati skupen dom, katerega gradnja je bila zaključena v letu 2001. V letu 1995 se jima je rodil prvi sin Miha, v letu 2001 pa še Žan. Oba sinova sta se, tako kot oče Marjan, pridružila gasilcem, prav tako žena Meta, ki so tako postali ena od najbolj gasilskih družin v vasi, ki se je vključevala v delo društva zlasti pri organizaciji in izvedbi društvenih prireditev, pa tudi udeleževala gasilskih tekmovanj, različnih delovnih akcij in drugih dejavnosti za dobrobit društva in kraja. Za njegov trud se mu je društvo zahvalilo s podelitvijo priznanj za dolgoletno delo, zadnje najvišje je bilo za 40 let vključenosti v gasilske vrste.

Marjan pa je imel tudi sicer zanimivo mladost, saj se je že kmalu izkazal za podjetnega mladeniča. S svojim prvim motorjem Tomos APN 6S je še v času Jugoslavije in carin velikokrat preko Ljubelja prečkal mejo z Avstrijo, od tam pa v vas dovažal kavo, čokolado, kavbojke, pirotehnična sredstva in drugo blago, ki je bilo pri nas dražje ali pa se ga ni dalo dobiti v trgovini. Podjetnost je najbrž podedoval po očetu Lojzetu, s katerim sta sodelovala tudi pri dobavi nemških mark, za katerimi je bilo v tistih časih veliko povpraševanje, saj je bila domača valuta zaradi nenehne inflacije razvrednotena in se je dalo privarčevati samo v markah.

Marjan pa je imel še en zanimiv hobi, in sicer zbirateljstvo znamk že v otroštvu, kasneje pa zbiranje starin, še posebej se je posvetil obnovi starodobnih motorjev, zlasti motornega kolesa Dneper Ural, po katerem ga je poznalo veliko ljubiteljev starodobnih motorjev, saj ga je kot član motosekcije Veteran Topole večkrat predstavil na različnih prireditvah starodobnikov po Sloveniji. Pri hobiju pa sta mu bila v veliko pomoč brat Zdravko in sin Miha, skupaj so obnovili marsikateri moped z uvoženimi rezervnimi deli iz Srbije, kjer se je pri nabavi prav tako izkazala Marjanova podjetnost.

Vse to nam kaže, da je imel Marjan zanimivo, lepo in umirjeno življenje, ki ga je delil s svojo družino in vsemi nami. Žal nam kruta usoda iz neznanega razloga takšnega življenja včasih ne dovoli in prav to je doletelo Marjana. Bolezen, ki ga je dolga leta pestila, je ob koncu zahtevala njegovo življenje. Polno in lepo življenje, ki pa se je žal mnogo prekmalu izteklo.

Zaradi epidemije Covid 19 se od Marjana nismo mogli posloviti z gasilskimi pravili in običaji, saj zbiranje ljudi ni bilo dovoljeno. Ne glede na to pa smo ga na zadnjo pot pospremili v svojih srcih, spomin nanj pa bo ostal za vedno. Spomin na njegovo prijazno in dobrodušno naravo, na njegov obraz z značilnim nasmehom, na njegovo bivanje in druženje z nami, na vse, kar smo z njim lepega doživeli.

Marjan, hvala ti in počivaj v miru!

Družini in sorodstvu v imenu Prostovoljnega gasilskega društva Topole in svojem imenu tudi na forumu izrekam iskreno in globoko sožalje.

Janez Koncilija