pgd-topole.si

Osmrtnica:

Včeraj, v soboto, 26. avgusta ob 20.00 uri je v prostorih gasilskega doma Topole potekala žalna seja za gasilskim veteranom in častnim članom društva Slavkom Zabretom. Žalne seje se je udeležilo 34 članov društva, od svojjcev pa hčerki Helena in Slavka, sinovi Franc, Slavko in Matija, brat Franci in drugo sorodstvo.

Žalno sejo je pričel predsednik društva Franc Bergant, ki je pozdravil vse navzoče in jih pozval, da z enominutnim molkom počastimo spomin na pokojnega Slavka.

Sledil je opis Slavkove življenske poti in njegovega dela v gasilski organizaciji z naslednjimi besedami:


V SPOMIN NA SLAVKA ZABRETA

Bilo je v petek, 25. avgusta proti 19. uri, ko so k gasilskemu domu pričeli prihajati veterani na vaje, saj so se pripravljali na današnje srečanje veteranov regije Ljubljana III, ki letos poteka v Moravčah. A na gasilskem domu je prav takrat zaplapolala črna zastava in korak veteranov je zastal, beseda ni stekla, le nemi pogledi so dali slutiti, kako težko je sprejeti kruto resnico, da jih je njihov dolgoletni sotekmovalec in desetar Slavko Zabret, Aleškov ata, moral zaradi kratke, a hude bolezni zapustiti.

Vest o žalostnem dogodku se je hitro razširila po vasi, gasilci so prihajali in spraševali, saj so mnogi Slavkota še pred nekaj dnevi videli tam, kot je bilo običajno-pri delu na travniku, v hlevu, na njivi, zato je bilo toliko teže doumeti, kako se je je v nekaj zadnjih dneh njegovo življenje spremenilo v hudo trpljenje neizprosne bolezni, ki mu na koncu ni prizanesla in ga za vedno ločila od nas gasilcev in njegovih najbližjih.

Slavko Zabret se je rodil 24. oktobra 1922 kot tretji otrok v številčni kmečki družini, kjer je preživljal mladost ob delu in naporih, ki ga je prinašalo takratno kmečko življenje. A nastopila je 2. svetovna vojna, ki Slovencem ni prizanašala in tudi Slavka potegnila v svoje kolesje. Leta 1943 je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko v Francijo, od tam pa poslan na rusko fronto, kjer je bil v prvem tednu vojskovanja ranjen. Kot ranjenec se je zdravil v Gradcu in Spitalu v Avstriji, domov se je vrnil v začetku leta 1945, kjer pa je bil že jeseni istega leta vpoklican v novo jugoslovansko vojsko.

Konec avgusta leta 1949 sta z očetom Francem iz gozdov na Menini planini vozila les za obvezno oddajo, ki je bil potreben za gradnjo vladne palače v Beogradu. Zaradi težkega dela in naporov je očeta zadela kap in Slavko je ostal z mamo, tremi brati in štirimi sestrami sam na veliki kmetiji in kot najstarejši otrok prevzel njeno vodenje.

V maju leta 1958 se je poročil z ženo Ivanko, s katero se jima je v zakonu rodilo 5 otrok.

Slavko se je v gasilske vrste vključil na samem začetku ustanovitve Prostovoljnega gasilskega društva Topole v letu 1948 in bil takoj izvoljen za tajnika društva, s čimer je prevzel eno od vodstvenih funkcij, kar pa v tedanjih časih ni bila lahka naloga. Društvo je bilo namreč skromno opremljeno, opremo so si morali izposojati, za pridobitev finančnih sredstev so ustanovili celo dramsko skupino, ki je uprizarjala različne igre v okoliških krajih.

V letu 1950 je po zaslugi Slavka Zabreta pričel nastajati osnutek gasilskega orodišča, saj se je uspel dogovoriti z nekdanjimi člani Strojne zadruge Topole za uporabo dela Kmetskega doma, kasneje pa se je v gasilski dom preuredilo celoten objekt.

V letu 1952 je bil Slavko Zabret izvoljen za predsednika društva, ki je v tem letu kot prvi gasilec v Topolah opravil tudi tečaj za nižjega gasilskega častnika v Gasilski šoli v Medvodah. S tem je pridobil ne samo na organizacijskem znanju, ampak tudi na operativnem. To mu je ogromno pripomoglo pri vodenju društva, ki je s svojim članstvom vidno napredovalo, dosegalo najboljše tekmovalne rezultate in pridobivalo orodje. V letu 1960 so bila vsa ta znanja izredno dobrodošla, saj je prišlo obdobje, ko so fantje odhajali k vojakom, tako, da je skoraj celotno breme vodenja društva za nekaj let prevzel Slavko Zabret. Tudi to težko obdobje je društvo pod njegovim vodstvom uspešno prestalo, društvo je ponovno oživelo, požarna varnost se je izboljševala, vendar je napredek tehnike zahteval vedno nove posodobitve opreme. Tako je bil Slavko Zabret ob zaključku svojega predsedniškega mandata leta 1970 še posebej ponosen na pridobitev prvega , sicer rabljenega motornega vozila-kombija VW.

Vodenje društva so potem prevzele mlajše generacije. Slavko je bil izvoljen za predsednika Nadzornega odbora, katerega delo je vestno opravljal do leta 1988. Dela je bilo seveda v društvu še vedno veliko, zato se je vedno vključeval v različne akcije, pa naj je bilo to prostovoljno delo za urejanje orodišča in opreme ali pa akcij za pridobivanje prepotrebnih materialnih sredstvev. To svoje poslanstvo je uresničeval tudi kot član Upravnega odbora Gasilske zveze Domžale, v katerega je bil izvoljen v letu 1980, še prej pa tudi v prvoustanovljeni Gasilski zvezi Mengeš.

Društvo je vidno napredovalo in povečevalo svoje članstvo, Slavko je bil vseskozi navzoč in bil vesel vsake nove pridobitve, saj se je zavedal, da njegov trud za ohranitev društva v najtežjih obdobjih delovanja ni bil zaman. Veliko mu je pomenila pridobitev nove motorne brizgalne, novega vozila TAM T 75, do rabljenega vozila z vodo, z veseljem pa je dočakal tudi popolnoma novi vozili Mercedes GV-V2 in pa vozilo za prevoz moštva GVM 1.

Tako kot vsa vas, je Slavko Zabret v letu 1989 v drugi polovici leta preživel z gasilci, saj se je takrat gradil nov gasilski dom in dela je bilo več kot dovolj za vsake pridne roke, tako, da je dom še v istem letu že opravljal funkcijo, kateri je bil namenjen.

Slavku se je tako v življenju prepletalo delo na kmetiji z delom v gasilstvu, kateremu je večkrat dajal celo prednost, saj se je zavedal humanega poslanstva gasilske organizacije, ki mu je veliko pomenila. Kot prizadevnega gasilca in starosto so ga poznali tudi izven meja takratne gasilske zveze in kjerkoli so se pojavile naše enote, se je vedno našel kdo, ki je vprašal, kako kaj Slavko.

Slavko pa se je še naprej z veliko vnemo posvečal gasilcem, tokrat že v veteranskih vrstah, kjer je prevzel funkcijo desetarja in vodil ekipo od občinskih, pa vse do državnih tekmovanj in bil ponosen na uspehe enote, saj je tudi s tem prispeval pomemben delež k prepoznavnosti gasilskega društva Topole.

Zaradi njegove pripadnosti gasilski organizaciji je bil v društvu še naprej član organov, tako je bil v letu 1988 izvoljen za člana Častnega razsodišča, to funkcijo pa je opravljal vse do svoje smrti.

Težko je opisovati življensko pot tako prizadevnega člana, kot je bil Slavko Zabret, saj se pri zbiranju pomembnih podatkov tudi kaj spregleda, a vsekakor njegovega dela ni spregledala gasilska organizacija, ki se mu je za njegov nesebični trud zahvalila z najrazličnejšimi priznanji in odlikovanji. Tako je Slavko Zabret za svoje delo prejel Gasilska odlikovanja III., II. in I. stopnje, Priznanje gasilske zveze III., II. in I. stopnje, Plaketo gasilskega veterana, značke za dolgoletno delo za najvišjo, 50. letno dobo, Gasilsko plamenico I. stopnje in vrsto najvišjih tekmovalnih značk v občinskem, zveznem in republiškem merilu.

Najvišje priznanje pa mu je za njegovo neumorno delo podelilo Prostovoljno gasilsko društvo Topole, ki se je Slavku Zabretu v letu 1998 zahvalilo z listino, s katero mu je bil podeljen naziv Častnega člana Prostovoljnega gasilskega društva Topole.

In Slavku se zahvalimo tudi danes, ko smo se zbrali, da počastimo njegov spomin in obudimo trenutke, ki smo jih preživeli skupaj v dobrem in slabem. Zahvalimo se mu za vse dobro, kar je storil, mi se bomo pa trudili še naprej, da bo društvo uspešno izpolnjevalo svoje poslanstvo. Na to bi bil Slavko ponosen, tako kot je bil vedno in povsod, kadar in kjerkoli je zastopal svoje društvo. Svoj ponos je delil z nami in nam večkrat izrekel priznanje za dobro opravljeno delo, ko smo se srečevali na občnih zborih društva in ob raznih drugih priložnostih, ko smo proslavljali uspešne dosežke. Bil je zadovoljen, da je gasilec in to gasilec v društvu, katerega je bil soustanovitelj in v katerem je sodoživel tako velik napredek.

Slavkotov odhod bo v naših vrstah zapustil praznino, čas bo sicer počasi ozdravil bolečine v srcih, ne sme pa izbrisati spomina. Spomina na požrtvovalnega člana, dobrega gasilca, vodjo, prijatelja in sovaščana, ki bo za vedno zapisan v naši zavesti.

Nenadna izguba je globoko prizadela tudi vse njegove najbližje, zato svojcem ob boleči izgubi v imenu gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Topole in v svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.

Savkotu pa se skupaj zahvalimo za vse, kar je storil za pomoč društvu in sočloveku, ohranimo ga v trajnem spominu in ga v čim večjem številu pospremimo na zadnji poti v ponedeljek, 28. avgusta 2006 ob 17.00 uri izpred mrliške vežice v Mengšu

Slava njegovemu spominu!

Janez Koncilija

Zahvala :