V ponedeljek, 28. februarja 2005 ob 19.00 uri je v veliki sejni sobi potekala žalna seja, na kateri smo obudili spomin na prehojeno gasilsko pot Alojza Isteniča. Seji je prisostvovalo veliko število članov društva in sovaščanov, od svojcev pa sta se žalne seje udeležila sin Uroš in hčerka Urška. Po uvodnem pozdravu predsednika društva Franca Berganta in enominutnem molku v čast pokojnika pa so navzoči prisluhnili naslednjim besedam:
V SPOMIN NA ALOJZA ISTENIČA
V trenutkih, ko smo opravljali pregled našega društvenega dela za preteklo leto nas je pretresla vest, da je naše vrste za vedno zapustil naš član Alojz Istenič-Lojze. In prav na občnem zboru je bil Lojze v naših mislih, saj mu je bilo ob tej priliki podeljeno visoko priznanje, ki ga prejmejo le operativni gasilci in sicer značko za 40 let opravljanja operativne službe.
Na občnem zboru sem dobil nalogo, da Lojzetu naslednji dan skupaj s še dvema predstavnikoma upravnega odbora priznanje izročimo osebno, žal pa je kruta bolezen zahtevala svoje in povzročila bolečo izgubo v naših vrstah. Tako smo se danes zbrali na žalni seji, da z mislijo in besedo počastimo spomin na Lojzetovo prizadevno delo v naši humanitarni organizaciji in se mu z bolečino v srcih zahvalimo za ves trud, ki ga je kot prizadeven član vložil v napredek društva.
Lojze se je rodil v Mengšu, kjer je obiskoval osnovno šolo, nato pa nadaljeval šolanje, se usposobil za poklic mizarja in se zaposlil v tovarni Stol, kjer se je tudi upokojil.
Že kot pionir pa je z zanimanjem spremljal delo gasilcev, ki ga je tako pritegnilo, da je že v letu 1957 vstopil v gasilske vrste v PGD Mengeš. Kot pionir se je takoj vključil v tekmovalno desetino pionirjev, ki je bila v tistem času ena najboljših v Sloveniji, saj so se na tekmovanjih v občinskem, okrajnem in republiškem merilu vedno uvrščali na najvišja mesta, večinoma prva.
Pridobljen tekmovalni duh je v letu 1961 prinesel uspeh, ki se ga spominjajo tudi njegovi gasilski tovariši v Mengšu, saj je desetina, v kateri je tekmoval Lojze, društvu z okrajnega tekmovanja v Ljubljani prinesla prvi pokal, kar je seveda pomemben dogodek in ponos vsakega društva.
Njegova tekmovalna pot je bila tako zelo bogata, saj se je s takratno ekipo leta 1968 udeležil državnega tekmovanja v Titovih Užicah, uspeh na tekmovanju pa je ekipo v letu 1969 popeljal na gasilsko olimpiado v avstrijski Krems, štiri leta kasneje pa v Brno na Èeškem.
Svoje aktivnosti pa Lojze ni dokazoval samo na tekmovalnih poligonih, ampak se je vključil tudi v gasilsko izobraževanje in uspešno opravil tečaj za izprašanega gasilca, nato pa z leti napredoval v čin gasilca II. stopnje.
V tem obdobju je spoznal svojo življenjsko sopotnico Marto, se poročil in prišel v Topole, kjer si je ustvaril dom in družino. Seveda pa je Lojzeta preveval čut humanosti in volja po delu v gasilskih vrstah, ki ga je takoj pripeljal med nas, topolske gasilce. Njegovega prihoda smo se razveselili, saj je imel kljub mladosti že pridobljene izkušnje in znanje, ki jih je koristno prenašal med nas in pomagal pri delu. Dela pa ni bilo malo, saj je bilo takrat naše društvo še mlado in potrebno je bilo poprijeti za marsikaj v cilju doseganje napredka. Lojze se je na svoj miren in tih, vendar zelo delaven način vključeval v različne oblike dela, pa naj je šlo za pridobivanje sredstev za nabavo gasilske tehnike ali pa na strokovno operativnem področju. S posebno vnemo je Lojze sodeloval pri izgradnji novega gasilskega doma, kjer bo njegovo delo vidno tudi generacijam, ki bodo prihajale v bodoče. Prav zdaj, ko se spominjamo Lojzetove prehojene življenjske poti, se nahajamo v sobi, ki jo je on s skrbjo in njemu značilno natančnostjo opremil na način, ki je v ponos društvu, saj imajo tako opremljene prostore le redki.
Lojze se je vključil tudi v tekmovalno enoto, ki se je prav po zaslugi njegovih bogatih tekmovalnih izkušenj vedno uvrščala med najboljše ekipe.
Žal je Lojzetovo zdravje mnogo prekmalu načela bolezen, vendar kljub težavam ni popustil. še vedno je bil nepogrešljiv pri pripravah in izvedbi različnih prireditev in drugih delih, kjer je bilo še kako dobrodošla njegova pomoč.
Ob tem tudi ni zapustil tekmovalnih vrst in z leti vstopil v vrste starejših gasilcev, kjer sem imel to čast, da sem bil mentor njegove ekipe. Lojze je bil še vedno prežet s tekmovalnim duhom in na ta način spodbujal tudi ostale, tako, da uspehi niso mogli izostati in vsaka tekmovalna sezona se je uspešno zaključila. Z zavzetostjo in trdim delom pa je ekipa, v kateri je Lojze opravljal funkcijo strojnika, stopila v boj tudi na državnem tekmovanju. Odgovornosti tekmovanja
se Lojze ni ustrašil, s svojo mirnostjo in optimizmom pa je navdajal tudi svoje prijatelje v ekipi.
Zaradi uspešnega dela mu je društvo zaupalo tudi odgovornost pri vodenju in ga v letu 1993 izvolilo za člana Nadzornega odbora, v katerega je bil vključen vse do mnogo prezgodnje smrti.
Za svoje delo je prejel številna gasilska priznanja in sicer značko za 40. letno delo v gasilki organizaciji, značko za 40 let dela v operativni službi, Priznanje gasilske zveze III. stopnje, Priznanje gasilske zveze II. stopnje , Gasilsko odlikovanje III.stopnje in številne tekmovalne značke z visokih tekmovanj, tudi najvišjega ranga, gasilske olimpiade.
Žal pa se je moral Lojze podati še v en boj, to je boj za življenje. Krutost usode žal ostaja nedoumljivo neizprosna in tako nismo uresničili marsikaterega Lojzetovega predloga, nisva pa uresničila niti preprostih želja, ki so bile izražene ob obisku v času, ko je bil zaradi bolezni Lojze priklenjen na bolniško posteljo.
Nisva skupaj popila kozarčka piva kot sva načrtovala, nisva ob pomladanskem zelenju odšla do studenčka, kjer sva včasih posedela in poklepetala ob kapelici sv. Lucije, ob kateri se bomo prav tako spominjali nanj, saj je pomagal pri njeni izdelavi. Ne bova se srečala na njegovi 60 letnici v maju, ne bova odšla skupaj z veterani na izlet v Belo krajino, marsikaj planiranega se ne bo več uresničilo.
Kljub tragični izgubi pa naj nam bo v tolažbo, da je Lojze zadnje težke dneve preživel tam, kjer si je najbolj želel, v krogu svojih najdražjih, svojih otrok Uroša in Urške, ljubljene vnučke Taje in skrbne žene Marte, ki je Lojzetu vseskozi stala ob strani in hrabrila v veri in upanju. Upanju, da se bo neizprosnost usode vendarle umaknila in pustila življenju, da nadaljuje pot.
Žal pa vedno ni tako, kot bi si želeli in danes smo se zbrali, da počastimo Lojzetov spomin, spomin na njegovo prehojeno gasilsko pot in se pripravimo, da ga v sredo ob 16. uri pospremimo na njegovi zadnji poti.
V srcih čutimo bolečino, v naših vrstah pa veliko praznino, saj se zavedamo, da smo izgubili dobrega gasilca, prijatelja in sovaščana, Lojzetova družina pa dobrega moža, očeta in dedka. Zato svojcem ob boleči izgubi v imenu gasilcev in svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.
Lojzetu pa se skupaj zahvalimo za vse, kar je storil za pomoč društvu in sočloveku, ohranimo ga v trajnem spominu in ga v čim večjem številu pospremimo na zadnji poti.
Slava njegovemu spominu!
Janez Koncilija
