TONETU V SPOMIN!
V minulih vročih dnevih, ko so bile naše misli usmerjene v pričakovanje poletnega oddiha, pa tudi druženja s sorodniki in prijatelji, smo prejeli vest, da nas je za vedno zapustil naš član, gasilski veteran Anton Traven – Vovkov Tone. Z žalostjo v srcih na današnji žalni seji še zadnjič obudimo spomin na prehojeno pot ustanovnega člana našega društva, ki je s svojim prispevkom tlakoval pot danes enemu najuspešnejših in prepoznavnih gasilskih društev v Sloveniji.
Tone se je rodil 2. avgusta 1933 na Križu pri Komendi, od koder je prišel na domačijo pri Vovku, kjer je preživljal mladostna leta. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, ob tem pa pomagal doma na kmetiji, kjer je bilo vedno dovolj dela, saj je bilo takrat kmečka opravila potrebno opravljati večinoma ročno. V fantovskih letih je bil vpoklican v takratno jugoslovansko vojsko, ki jo je služil v Puli in Varaždinu. Po prihodu domov ga je zopet pričakalo delo na kmetiji, ki pa ni zadoščalo za preživetje, zato si je Tone poiskal službo v različnih podjetjih od Hidrometala do Menine, SCT- ja in Papirnice Količevo. S prihranki je skupaj z očetom počasi začel modernizirati kmetijo, kateri se je nato v celoti posvetil in postal zgleden gospodar na lepo urejeni kmetiji, kjer je vedno skrbel, da so bili stroji očiščeni in vedno pripravljeni za delo, prav tako pa je vestno skrbel tudi za živali v hlevu. S svojim talentom je marsikaj postoril sam, tuje mu ni bilo zidarsko niti tesarsko, pa tudi mizarsko delo, česar se je lotil je uspešno tudi izpeljal.
Na kmetiji pa je seveda potrebna tudi ženska roka, ki jo je Tone našel pri svoji izbranki Rezki, s katero se je poročil 13. oktobra 1963, v letu 1969 pa se jima je pridružila hči Zvonka, ob njeni poroki pa se je družina razširila še na njenega moža Vinka in vnuka Gašperja in vnukinjo Anjo.
Tone je v gasilske vrste stopil ob ustanovitvi društva leta 1948, ko so bili začetki organizirane gasilske službe vse prej kot lahki, saj je primanjkovalo ustrezne opreme, niti ni bilo zanjo ustreznih prostorov za hrambo. Zato je moralo takratno članstvo imeti veliko volje, pa tudi iznajdljivosti, da je društvo napredovalo. Vse to je Tone s podobno mislečimi in zavzetimi članicami in člani znal uresničevati, saj je bilo dela vedno dovolj že v prostorih starega zadružnega doma, kjer se je hranila prva gasilska oprema. Z leti se je dom prenavljal in dobival obliko pravega gasilskega doma, kjer se je pokazalo tudi Tonetovo zidarsko znanje pri gradnji sanitarnih prostorov, sodeloval pa je tudi pri gradnji novega doma, tako z delom, kakor tudi z donacijami lesa, ki ga je rade volj prispeval vedno, ko se je kaj gradilo ali pa nabavljala gasilska tehnika.
Kot član gasilske organizacije se je Tone še posebej zavedal, da je za uspešno opravljanje nalog gasilstva potrebno tudi strokovno znanje, zato je med prvimi opravil tečaj za izprašanega gasilca in nato napredoval do čina gasilec II. stopnje, obiskoval pa je tudi tečaj za podčastnike. Pridobljeno strokovno znanje je koristno uporabljal na gasilskih posredovanjih ob različnih dogodkih, še posebej pa v gasilski enoti Civilne zaščite našega društva, s katero je tudi tekmoval v takratni Občinski gasilski zvezi Domžale in z njo dosegal dobre rezultate, po katerih je postajalo društvo vedno bolj prepoznavno.
Tudi po Tonetovi zaslugi je lahko danes članstvo ponosno na prehojeno pot in vse dosežke, ki jih je društvo doseglo v vseh letih delovanja. Zato se mu je društvo zahvalilo s priznanji za dolgoletno delo v gasilski organizaciji, najvišje je prejel leta 2008 za 60 let opravljenega dela.
Danes se Tonetu še enkrat zahvalimo za vse, kar je dobrega storil za razvoj in napredek društva, pa tudi za kraj Topole. Spominjajmo se ga v naših mislih in tako ohranimo spomin na njegovo delo in sobivanje, v petek, 10. julija 2015 pa ga ob 16. uri izpred mrliške vežice v Mengšu v čim večjem številu pospremimo na njegovo zadnjo pot k večnemu počitku.
Tonetov odhod je prizadel tudi vse njegove najbližje, zato družini in sorodnikom ob boleči izgubi v imenu članstva Prostovoljnega gasilskega društva Topole in v svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.
Topole, 9. julija 2015
Janez Koncilija