V ponedeljek, 15. decembra 2014 ob 19. uri je v prostorih PGD Topole potekala žalna seja, na kateri smo se spomnili prehojene poti našega umrlega člana Andreja Koncilija:
ANDREJU V SLOVO!
V dneh, ko vse okoli nas že čutimo predpraznično vzdušje in se pred nami odpirajo nova pričakovanja, je med nas nepričakovano prišla vest, da nas je za vedno zapustil naš predani član Andrej Koncilija – Zajčev Andrej. Pred manj kot pol meseca je v krogu svoje družine Andrej še praznoval svojih častitljivih 87 let, a ga je neizprosna smrt iztrgala iz rok njegovih najdražjih, v veteranskih vrstah našega društva pa pustila novo bolečo vrzel.
Andrej Koncilija se je rodil 26. novembra 1927 v Topolah na domačiji »Pri Zajcu« kot četrti izmed 11 otrok, kjer je tudi preživljal svoja otroška in mladostna leta v skrbni vzgoji svojih staršev, ki sta vse svoje otroke učila skromnosti, delavnosti, medsebojne ljubezni in pomoči, spoštovanja starejših, prav tako pa tudi velikega spoštovanja do vere in tradicije. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu. Ko so prišle hude preizkušnje 2. svetovne vojne, se je Andrej kljub mladosti izučil za zidarja pri mojstru Belcijanu na Gori pri Komendi. Že v letu 1945, takoj po končani vojni, je bil še pred polnoletnostjo vpoklican v jugoslovansko vojsko, ki jo je služil v različnih krajih Slovenije, nazadnje kot bolničar v Mariboru, od koder se je vrnil domov leta 1948.
Takoj se je zaposlil v podjetju Induplati v Jaršah, kjer je delal vse do upokojitve. S prvimi prihranki in svojim zidarskim znanjem je takoj pričel zidati hišo ob pomoči pridnih rok svoje družine, kjer so bili vsi vajeni trdega dela, zato je gradnja za tiste čase hitro napredovala in bila pripravljena za vselitev že leta 1955, ki je pomembna prelomnica v Andrejevem življenju, saj se je takrat poročil z ženo Pavlo, ki jo je spoznal kot sodelavko v tovarni in s katero si je ustvaril topel dom in družino, v kateri so se jima rodili trije otroci: Marija, Andrej in Irena, ki so si prav tako že ustvarili svoje družine, iz katerih so Andreja razveseljevali vnuki, pa tudi pravnuki.
Tako, kot je bil Andrej predan svoji družini, pa je bil tudi gasilcem, ki se jim je kot ustanovni član pridružil takoj ob ustanovitvi društva 21. oktobra 1948. To so bili časi, ko so morali vsi člani uporabiti svojo iznajdljivost, da so lahko pričeli z delom in postopno omogočali opremljenost društva za čim bolj uspešno zagotavljanje svojega poslanstva. Ker je bilo najprej potrebno strokovno usposobiti članstvo, je že leta 1954 opravil tečaj za izprašanega gasilca, v letu 1956 pa prevzel odgovorno funkcijo tajnika, ki jo je vestno opravljal en mandat. Istega leta mu je bila zaupana še ena častna in pomembna funkcija, saj je društvo slavnostno prevzelo prvi društveni prapor, Andrej pa je postal prvi praporščak društva. Za prapor je vestno skrbel in ga s ponosom nosil na vseh gasilskih in krajevnih svečanostih vse do leta 1996.
Poleg navedenih funkcij pa je bilo v vseh obdobjih delovanja društva dobrodošlo Andrejevo zidarsko znanje, saj je bilo tovrstnega dela veliko vse od urejanja zadružnega doma za prvo gasilsko shrambo, do pozidave stolpa za sušenje cevi, urejanja prve sejne sobe in fasade prvotnega doma. Bil je udeležen praktično pri vseh delih, ki so izboljševali pogoje za uspešno delo društva. Posebej pa velja omeniti njegovo delovno vnemo, voljo in zagnanost pri postavitvi novega gasilskega doma, ki ga je s skupino vaških zidarjev Andrej pomagal zgraditi v manj kot enem letu. Njegova prizadevnost je bila mlajšemu članstvu za svetel zgled, kako ni treba velikih besed za dosego želenega cilja, ampak so dovolj le pridne roke in volja do dela.
Andrej pa je pri vseh obveznostih našel čas tudi za sodelovanje v tekmovalnih enotah ne samo v matičnem društvu, ampak tudi tovarni Induplati, kjer je v takratni občinski gasilski zvezi Domžale nastopal v gasilskih enotah Civilne zaščite. Po prehodu v veteranske vrste pa je dolga leta sodeloval v ekipi veteranov društva, s katero je osvajal odlične rezultate na vseh nivojih tekmovanj, tudi na državnih prvenstvih.
Za svoje neprecenljivo delo v gasilskih vrstah je Andrej prejel številna gasilska priznanja, med drugim: značke za dolgoletno delo z najvišjo letnico 60 let, priznanje gasilske zveze III. in II. stopnje, gasilsko odlikovanje III. stopnje, v letu 1994 plaketo in značko gasilskega veterana, leta 2008 pa naziv častnega člana društva, najvišje priznanje, ki ga društvo podeli le najzaslužnejšim članom.
Andrej pa ni bil dejaven samo na gasilskem področju, ampak tudi pri delu za ohranjanje kulturne dediščine z vzdrževanjem vaških znamenj in kapelic, njegovo zidarsko znanje pa je bilo dobrodošlo tudi pri marsikateri hiši v vasi, ki je bila polepšana z Andrejevo pomočjo. Prav tako smo ga lahko vrsto let srečevali pri svetih mašah v naši farni cerkvi, ko je pri nabirkah ob darovanju zbiral darove vernikov.
Andreja se spominjajmo po njegovem delu v gasilski organizaciji in kraju, njegovi pripravljenosti pomagati bližnjemu, kjer se je v veliki meri odražala njegova dobrohotnost, delavnost, skromnost, poštenost, tovarištvo, pa tudi dobrovoljnost, ne glede na to, če se je bilo včasih treba spopasti tudi s kakšno težavo. Naj nam bo njegov način življenja in dela vzor, skušajmo ga posnemati, saj ga bomo tako najlepše in trajno ohranili v našem spominu.
Andreju se za vse dobro danes še enkrat zahvalimo, jutri, v torek, 16. decembra 2014 ob 15. uri pa ga v čim večjem številu pospremimo k zadnjemu počitku. Zberimo se pod praporom, ki ga je Andrej zvesto čuval in nosil celih 40 let, tokrat pa ga bo ta prapor še zadnjič spremljal na njegovi poslednji poti k večnemu počitku.
Nenadna izguba je globoko prizadela tudi vse njegove najbližje, zato družini in vsem sorodnikom ob boleči izgubi v imenu gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Topole in v svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.
Janez Koncilija