pgd-topole.si

MIROTU ALEŠU V SLOVO!

Odšel je Miro. Za vedno, kajti premagala ga je neizprosna in huda bolezen, ki je v nas ugasnila upanje, da se bo Miro še vrnil med nas. Vsaj tako sva se pogovarjala pred dobrim tednom dni, ko sem ga obiskal v negovalnem oddelku Hospica v Ljubljani. Pa seveda še o marsičem, še največ o prijetnih skupnih doživetjih ob različnih dogodkih v bogatem Mirotovem življenju, v katerem se je spopadal s številnimi izzivi, vedno z zvrhano mero optimizma in dobre volje. Zanj nikoli ni bilo nič pretežko, nič nemogoče, vedno je znal najti rešitev, žal pa mu to ni uspelo tudi v boju z zahrbtno boleznijo, ki mu je počasi, a neizprosno uničevala zdravje in ga na koncu iztrgala iz naše sredine.

Danes se Mirotovega pozitivnega odnosa do življenja in dela lahko spominjamo na mnogo načinov. Sam se ga spominjam od svojih zgodnjih otroških let kot soseda – Žmajdovega Mirota, vojaka Titove garde, v uniformi, ki mu je tako pristajala. Po prihodu domov jo je zamenjal za gasilsko in v gasilskih vrstah sva se prvič srečala v letu 1964, ko sem kot 9-letni fantič postal gasilec in se takoj udeležil državnega tekmovanja v Ljubljani. Dogodek je bil zame nepozaben. Čeprav nismo imeli bleščečega gasilskega avtomobila, ne opreme, niti uniform, smo bili ponosni, da smo Mirotovi gasilci. V Ljubljano sem se peljal z njim na njegovem motorju, po končanem tekmovanju pa me je odložil pri mami, ki je delala pri sorodnikih v cvetličarni na Žalah in kjer sem še ves dan ponosno korakal z gasilsko kapo na glavi. In najbrž ima vsak izmed nas podoben spomin, podoben namreč po načinu, kako nas je Miro že od mladih nog povezoval med seboj, nas združil v močno gasilsko enoto, hkrati pa je tudi povezal vse sovaščane med seboj s svojo odprtostjo, prijaznostjo, dobro voljo, predvsem pa je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč, ne le kot gasilec, ampak tudi kot sosed, sovaščan in prijatelj. In to ne glede na čas, pa naj je šlo za pomoč pri poljskih delih, spravilu sena, spravilu lesa iz gozda ali pa je bilo potrebno prepeljati kakšen material, vedno je bil pri roki Miro in vsi smo vedeli, da se nanj resnično lahko zanesemo. Miro je znal različna kmečka opravila, ki zlasti za nas v otroških letih včasih niso bila najbolj vabljiva, spremeniti v dogodek, pri katerem smo vsi radi sodelovali. Tako se prav gotovo vsi spomnite njegove mlatilnice za žito, s katero je v poletnih mesecih zagotavljal, da je bilo žito pravočasno in kvalitetno omlačeno. In pri tem delu smo ga radi spremljali in pomagali, saj nas je vedno znal spodbujati na njemu svojstven vesel in humoren način. Še posebej smo ga takšnega poznali v gasilskih vrstah.

Miro se je rodil 26. 10. 1938 v Suhadolah, nato pa živel v Topolah, kjer je odraščal skupaj z bratoma Avgustom in Petrom. Njegovo otroštvo je zaznamovala 2. svetovna vojna, ki družini ni prizanesla, saj so ostali brez očeta, ki se ni vrnil iz internacije, v mladosti pa je izgubil tudi mamo. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, nato se je zaposlil v Mizarstvu Ipavec, nato pri kolarju Antonu Jančigaju v Mengšu. Vojaški rok je služil v Beogradu v enoti Titovih gardistov. Po vrnitvi domov se je zaposlil v tovarni Lip in se leta 1962 poročil. V zakonu z Ručgijevo Anico so se jima rodili trije sinovi, Matevž, Martin in Peter, ki so se vključili v gasilske vrste, prav tako kot njihov oče Miro, ki je v društvo vstopil leta 1951, tri leta po njegovi ustanovitvi. Takrat društvenih nalog ni manjkalo, potrebno je bilo poprijeti za delo in zagotoviti osnovne pogoje za čim bolj uspešno delovanje. Zaradi potreb po usposobljenem kadru je že v letu 1956 opravil tečaj za izprašanega gasilca, v letu 1962 pa je v Gasilski šoli v Ljubljani pridobil čin nižjega gasilskega častnika, tako da je lahko s pridobljenim znanjem nastopil funkcijo poveljnika društva, ki jo je opravljal vse do leta 1980, to je polnih 18 let. Med letom 1980 in 1984 je stopil na čelo društva kot njegov predsednik, nato je bil do leta 1993 član nadzornega odbora, v letih med 1993 in 2008 pa predsednik častnega razsodišča društva. V času opravljanja navedenih funkcij je društvo vidno napredovalo, saj se je po njegovi zaslugi poleg orodišča v bivšem zadružnem domu uredila tudi sejna soba, dograjen je bil gasilski stolp in takšna je bila podoba gasilskega doma vse do pričetka novogradnje v devetdesetih letih. Seveda je se je pod Mirotovim poveljstvom posodabljala tudi gasilska tehnika, po vprežnem vozu je bilo nabavljeno prvo gasilsko vozilo, motorna črpalka, nato prvo orodno vozilo. Še posebej tu se je izkazala Mirotova požrtvovalnost za pridobivanje finančnih sredstev, saj je s svojo strojno opremo zagotovil, da smo uspešno pospravili ves podarjeni les, ki so ga prispevali kmetje za novo vozilo, enako pa se je ponovilo tudi pri gradnji novega gasilskega doma in nabavi vozil, ki jih imamo sedaj v garažah. Ni bilo vedno lahko, a z majhnimi koraki, vztrajnostjo in sodelovanjem so se pričele kazati spremembe, kar je bilo za vse nas spodbudno, da smo vztrajali in nadaljevali s še večjo vnemo. Miro je bil naš vzornik, vedno je bil podpornik napredka, s svojim delom pa je dajal zgled tudi vsem ostalim in tako zagotavljal uspešnost društva. Nikoli mu ni bilo žal vloženega dela, niti lastnih sredstev, še več, ob večjih delovnih akcijah se je v njegovi skrinji vedno našel kos mesa, iz katerega nam je njegova življenjska sopotnica Anica pripravila okusno malico.

Z napredkom društva je bilo potrebno nadgraditi tudi znanje. Miro se je zavedal, da je za uspešno izvajanje nalog gasilstva potrebna ustrezna gasilska izobrazba, zato je v letu 1982 opravil še izpit za gasilskega častnika, v katerem je v letu 1989 napredoval v I. stopnjo, v letu 1996 pa v gasilskega častnika II. stopnje.

Miro je bil vseskozi tudi uspešen mentor in tekmovalec. Pod njegovim vodstvom so se kalile številne generacije, s posameznimi ekipami pa je dosegal tudi odlične rezultate. Še posebej se je izkazal kot desetar ekipe članov B, ki je v letu 1996 postala državni prvak in se tako uvrstila na gasilsko olimpijado, katere smo se udeležili v Herningu na Danskem, kar je predstavljalo posebno doživetje. Tekmovalno pot je nadaljeval tudi v ekipi veteranov, kjer je tekmoval vse do leta 2012 in se z njo udeleževal tekmovanj na nivoju gasilske zveze, regije Ljubljana III, prav tako pa tudi državnih tekmovanj.

Za svoje neutrudno delo je Miro dobil številna priznanja in odlikovanja, med drugim vrsto zlatih tekmovalnih značk, značke za dolgoletno delo v gasilski organizaciji z najvišjo stopnjo 60 let, priznanje gasilske zveze III., II. in I. stopnje, gasilsko plamenico III., II. I. stopnje, v letu 2002 pa tudi plaketo in značko gasilskega veterana. Za njegove zasluge mu je društvo v letu 2001 podelilo naziv častnega poveljnika društva, njegov prispevek k razvoju gasilske organizacije in kraja pa ni ostal neopažen tudi na nivoju občine Mengeš, kjer je istega leta prejel bronasto občinsko priznanje.

Z Mirotom pa nisva bila povezana samo v gasilskih vrstah ali kot sovaščana, ampak sva bila tudi dolgoletna sodelavca v tovarni Filc Mengeš, kjer je Miro delal najdlje – vse do upokojitve. Tudi na delovnem mestu smo ga vsi poznali kot pridnega in vestnega delavca, z veliko dobre volje pa tudi veliko znanja, saj je pri svojem delu oblikoval veliko izdelkov za specialno in široko potrošnjo, za kar je bila potrebna velika natančnost in spretnost. Med sodelavci je bil vedno priljubljen, opravljal pa je tudi pomembne funkcije v takratnem delavskem svetu in sindikatu. Tudi v podjetju je bil vključen v gasilske vrste, kjer je s svojim znanjem uspešno posredoval pri več začetnih požarih. Aktivno je bil vključen tudi v tekmovalno desetino, ki je bila najuspešnejša v vrstah takratnih Tekstilovih podjetij, prav tako pa tudi na državnem tekmovanju tekstilcev v Preboldu.

Ob vseh naštetih vrlinah pa ne smemo pozabiti, da je bil Miro tudi uspešen kmetovalec. Povedano je že bilo, kako smo po njegovi zaslugi in strojni opremi lahko omlatili žito, seveda pa je, tako kot pri gasilcih, tudi na kmetiji stalno skrbel za posodabljanje in napredek. Tako je med prvimi v vasi nabavil traktor, postopoma pa tudi veliko strojnih priključkov in opreme, s katerimi si je olajšal delo, a ga je obenem opravil še več, saj se ni ustavil samo na domači njivi, travniku ali gozdu, ampak tudi pri sosedu, znancu in prijatelju. Postavil je tudi nov in sodoben hlev in tako poskrbel tudi za udobje živali, za katere je imel še poseben smisel.

Mirotovo življenjska pot je bila zares polna in doživeta. Danes smo se zbrali, da se spomnimo njegove prehojene poti, ki ni bila vedno lahka, še posebej, ko se je moral srečati s kruto boleznijo, ki ga je iztrgala iz rok družine in naših, gasilskih vrst. Sočustvujemo z družino, ki je izgubila dobrega moža, očeta in starega očeta, zato jim v imenu društva in svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.

Hudo nam je za našim prijateljem, tovarišem, sovaščanom in sodelavcem. A, čeprav je Miro odšel od nas, ga ohranimo v našem spominu in srcih takšnega, kot smo ga vedno poznali – nasmejanega, dobre volje, marljivega, pripravljenega pomagati kjerkoli, komurkoli in kadarkoli. Njegove vrline naj nam bodo za vzor, skušajmo ga posnemati in na tak način bo Miro vedno živel med nami in v nas.

Zahvalimo se mu za vse, kar je storil dobrega za društvo in vse nas. V znak spoštovanja ga v četrtek, 20. februarja 2014 ob 16.30 z vsemi gasilskimi častmi pospremimo na njegovi zadnji poti izpred mrliške vežice v Mengšu.

Miro, hvala ti za vse, spomin na tebe bo vedno v nas!

Janez Koncilija