23. april 2013 - Slovo od veterana Janez Keržiča
Čeprav se zapoznela pomlad v polnem razmahu prebuja k življenju, je današnji dan za vse nas dan žalosti, saj se poslavljamo od našega člana Janeza Keržiča, Komarjevega ata, čigar utrujeno srce se je ustavilo za vedno. Neizprosna usoda je tako pustila vrzel v veteranskih vrstah, družini pa vzela moža, očeta in dedka.
Janez Keržič se rodil 6. avgusta leta 1927 v kmečki družini v Topolah, kjer je odraščal skupaj s še štirimi sestrami. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, po končanem šolanju pa se je izučil za pohištvenega mizarja in dolga leta opravljal svoj poklic vse do upokojitve, ki jo je dočakal v takratnem podjetju Sloga v Mostah.
Že v letu 1949, leto po ustanovitvi našega društva, je stopil v gasilske vrste, kjer je v povojnem obdobju poprijel za delo, ki ga v novoustanovljenem društvu nikoli ni zmanjkalo. Potrebno je bilo namreč urediti primerno orodišče za hrambo gasilskega orodja in opreme, za kar je aktivno zbiral denarne prispevke v kraju, pri obnovi takratnega zadružnega doma za gasilsko shrambo pa vložil veliko prostovoljnih delovnih ur. S skromnimi sredstvi, a z veliko volje je ekipa, kater član je bil, postavila temelje današnji generaciji, ki se ponaša s sodobno opremo, gasilskim domom in usposobljenim kadrom.
V letih, ki so sledila, je spoznal svojo ženo Angelco, v njunem skupnem življenju pa se jima je rodil sin Janez. Prevzel je tudi skrb za kmetijo, kjer delo ni bilo lahko, vendar je z leti sledil napredku in si z nabavo sodobne strojne opreme omogočil, da je bilo delo lažje. Ob tem sta skupaj z življenjsko družico vedno skrbela za urejenost domačije, saj sta obnovila hišo in gospodarsko poslopje, urejenost se je videla tudi na polju in travnikih, povsod je bilo videti roko skrbnega in odgovornega gospodarja.
Ob vsem delu pa je še vedno našel čas tudi za gasilce, kjer je bil več let član ekipe, ki je skrbela za požarno varnost v sklopu enot civilne zaščite. Aktivno se je vključil tudi v delo pri gradnji novega gasilskega doma in pomagal, kolikor mu je dopuščal čas ob obilici ostalega dela. Posebej pa smo mu hvaležni, ker je prav za zagotovitev ustreznega mesta za izvajanje gasilske dejavnosti prostovoljno odstopil del svojega zemljišča, na katerem se je usposabljalo vrsto gasilskih generacij, ki so ponesle ime Topol ne samo na državni nivo, ampak tudi na mednarodno raven.
Za svoje delo je prejel vrsto gasilskih priznanj, najvišje je bilo priznanje za 60 letno delo v društvu, ki si ga prejel v letu 2010.
Janezu se danes za njegovo delo in prispevek k razvoju gasilstva v Topolah še zadnjič zahvaljujemo in obljubljamo nadaljevanje tradicije gasilstva, ki jo bomo ohranjali tudi v njegov spomin.
Hvala!