V spomin na Jerneja Aleš

[miran]

V spomin na Jerneja Aleša

Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine

Dante

In spominov, kakršne opisuje pesnik, je v teh urah veliko. To so spomini na našega predanega in zaslužnega člana Jerneja Aleša, ki ga je huda bolezen iztrgala iz naše sredine in pustila novo vrzel v veteranskih vrstah, kamor je Jernej po dolgoletnem in predanem aktivnem gasilskem delu pristopil v lanskem letu in kjer smo skupaj preživeli marsikatero prijetno uro na treningih in tekmovalnih poligonih.

Leto 2008 je bilo namreč za topolske gasilce pomembno na tekmovalnem področju, saj so se tri ekipe uvrstile na državno tekmovanje v Ravnah na Koroškem in med njimi je bila tudi ekipa veteranov, v kateri je sodeloval Jernej, ki je z zavzetim nastopom prispeval svoj delež k dobremu nastopu ekipe. Tudi na srečanju veteranov regije Ljubljana III ni manjkal in skupaj smo se veselili prvega mesta, ki ga je topolska ekipa dosegla v tekmovalnem delu. Nazadnje smo se v gasilskem krogu srečali še septembra na tekmovanju Gasilske zveze Mengeš in Jernej se je po uspešnem nastopu poveselil skupaj s tovariši iz ekipe in nič ni bilo videti, da ga napada zahrbtna bolezen, proti kateri pa je svojo najpomembnejšo tekmo, tekmo za življenje, žal izgubil.

Jerneja smo se v teh težkih dnevih njegove bolezni spominjali tudi člani ekipe B, ki se pripravlja na kvalifikacije za olimpijske igre. Spominjali smo se naših skupnih začetkov, ko nam je bil Jernej prvi mentor in smo pod njegovim vodstvom pridno trenirali v nekdanji Kuclarjevi jami. Kot nekoliko mlajši gasilci smo bili vedno veseli vsake njegove vzpodbudne besede, vsake pohvale, ki smo je bili deležni ob dobro izvedeni vaji ali nastopu na tekmovanju. In danes lahko rečemo, da je bil prav Jernej tisti, ki je postavil ogrodje te ekipe, ki je leta zatem ter tako vse do danes dosegala vidne rezultate tako v državnem kakor tudi mednarodnem merilu. Pomagale so nam njegove izkušnje, ki jih je pridobival v svoji bogati gasilski karieri od pionirja do veterana.

Jernej se je rodil 10. aprila 1946 v Topolah kot eden prvih otrok povojne generacije v vasi. Čeprav otroška leta niso bila primerljiva z današnjimi, saj je bilo življenje težko in je bilo treba poprijeti za marsikatero delo na kmetiji, je kljub temu z bratom in sestro preživljal prijetna mladostna leta, ki se jih je rad spominjal. V gasilske vrste se je vključil kot osemletni pionir leta 1954 in od takrat je z zavzetostjo sodeloval in si prizadeval za razvoj ter napredek društva.

Po končani osnovni šoli se je Jernej izučil za ključavničarja pri Vinku Vahtarju v Mengšu, nato pa v letih 1967-68 odšel na služenje vojaškega roka v takratno JNA, kjer je v vrstah gardistov bival v različnih krajih nekdanje Jugoslavije in si pridobil podoficirski čin. Še posebej težka preizkušnja je bila zanj ob češki krizi, ki pa se je srečno iztekla in Jernej se je lahko vrnil domov ter se zaposlil v Papirnici Količevo.

Takoj je poprijel za delo v gasilskih vrstah, tako da se je že leta 1968 povečala operativna dejavnost na tekmovanjih in sektorskih vajah, ki se je v nadaljnjih letih samo še stopnjevala, Jernej pa je bil vedno med najbolj aktivnimi uresničevalci začrtanih programov.

Zaradi svoje prizadevnosti je bil že leta 1970 izvoljen za tajnika društva in to delo je opravljal en mandat, nato pa leta 1975 prevzel vodenje društva kot predsednik. Prav v sedemdesetih letih so bili narejeni vidni premiki na področju pridobivanja gasilske tehnike in urejanja gasilskega doma, kjer se je Jernej s svojo iznajdljivostjo še posebej dokazal. V tem času se je namreč zaposlil v tovarni Lek, kjer se je ponudila možnost za pridobitev prepotrebnih finančnih sredstev s prevozom rženih rožičkov. Jernej je hitro organiziral gasilce, ki so z gasilskim kombijem izvajali prevoze na različne lokacije in pri tem tudi sam aktivno sodeloval. Vključil se je tudi v ekipo voznikov, ki so podobne prevoze opravljali za tovarno Filc, ki je dostavljala svoje izdelke v tovarno Crvena zastava v Kragujevcu. Vsa pridobljena sredstva so bila vložena v nabavo novega, sicer rabljenega kombija in gasilsko opremo, od katere jo nekaj še danes uporabljamo. Kljub naštetim obremenitvam pa je v času službovanja v Leku našel čas tudi za izobraževanje in si ob delu pridobil izobrazbo strojnega tehnika, s tem pa tudi odgovornejše delovno mesto s prevzemom vodenja vzdrževalne službe.

V teh letih se je Jernej tudi poročil in si ž ženo Mileno ustvaril družino, rodila sta se jima Mojca in Andrej. V spodnjem delu hiše, v kateri sta si ustvarila dom, je pričela nastajati obrtna delavnica s papirno galanterijo, ki sta jo v poznejših letih preselila v novozgrajene prostore. Tudi tu je Jernej za gasilce vedno našel čas, saj ni minilo leto, da ne bi brezplačno izdelal gasilskega koledarja, plakatov za prireditve ter materialno in finančno pomagal pri napredku društva, ki mu je pripadal in pred katerega so bile postavljene vedno nove naloge. Zato je v letu 1984 še enkrat prevzel vodenje društva kot predsednik in skupaj s takratnim zagnanim članstvom v letu 1985 uspel v gasilski dom pripeljati novo orodno vozilo TAM T 75, kar je bila za takratne čase velika pridobitev in pomoč gasilcem pri izvajanju njihovih nalog.

Po letu 1988 je ostal v organih društva, najprej kot predsednik Nadzornega odbora in kasneje kot njegov član, na vseh sestankih pa smo bili člani veseli njegovih nasvetov, vzpodbud in tudi opozoril, ko smo si zastavljali nove cilje.

Za svoje nesebično in požrtvovalno delo je Jernej prejel številna gasilska priznanja, med drugim značko za dolgoletno delo za 50 let, priznanja gasilske zveze III., II., in I. stopnje ter republiško gasilsko odlikovanje III. stopnje.

Jernej pa ni deloval samo na gasilskem področju, ampak tudi na družbenopolitičnem, saj je bil dva mandata član sveta Krajevne skupnosti Mengeš, iz katere je nastala današnja občina. Tako je lahko tudi na tak način sodeloval pri razvoju in napredku vasi Topole ter celotne krajevne skupnosti.

Z Jernejem sva se nazadnje srečala konec lanskega leta, ko sem ga obiskal na domu. Kljub bolezni je bil še vedno takšen, kakor smo ga poznali celo življenje, ko je vsaki misli dodal nekaj humorja, s katerim je vedno znal vplivati na dobro razpoloženje prisotnih, njegov optimizem, preudarnost in odločnost pa so bili garancija za uspešno premagovanje najrazličnejših ovir, ki jih je prinašalo življenje.

Le tista ovira, za katero nihče ne najde rešitve, je ostala nepremagana, neprizanesljiva smrt je zapustila praznino v gasilskih vrstah, še večjo pa doma v družini, ki je izgubila nadvse skrbnega in dobrega moža ter očeta. Jerneju ni bilo več dano, da bi užival v vlogi dedka, ki bi ga razveseljevalo odraščanje njegovega prvega vnuka Filipa, kar daje tragični izgubi še večjo bolečino.

Zato ob današnji žalni slovesnosti njegovi družini v imenu društva in v svojem imenu izrekam iskreno in globoko sožalje.

In naj ob koncu izrečem še pesnikovo misel:

Če me iščete,
me iščite v svojih srcih,
če imam tam bivališče,
bom vedno pri vas.

Poiščimo Jerneja v svojih srcih čim večkrat, saj bo tako vedno med nami. Spominjajmo se ga, spominjajmo se njegovega dela, veselih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj, spominjajmo se skupnega življenja, katerega pomemben del je bil Jernej. Zahvalimo se mu za vse, kar je storil dobrega za društvo, vsakega posameznika in celotno vas ter ga jutri, v petek, 27. februarja 2009 ob 15. uri izpred mrliške vežice v Mengšu z gasilskimi častmi pospremimo na njegovi zadnji poti.

Jernej, hvala ti za vse, vedno boš živel v naših srcih!

Janez Koncilija

[miran]

Parta :