V dneh, ko se v naravo v velikem razmahu vrača življenje, je med nas prišla vest, da je neizprosna usoda ponovno posegla v naše veteranske vrste in nam za vedno vzela predanega člana Jožefa Štefaniča-Jožeta.
In to v času, ko smo se pričeli pripravljati na državno tekmovanje, kjer smo, tako kot leta nazaj, pričakovali tudi Jožetovo sodelovanje. Da tudi tokrat ne bo manjkal in opravil svojo funkcijo kot v preteklosti, natančno in dosledno, s čimer je prispeval, da se je ekipa topolskih veteranov po dolgih letih prizadevanj na tekmovanju v lanskem septembru veselila naslova prvakov Gasilske zveze Mengeš in s tem napredovanja na tekmovanje regije Ljubljana III, ki je potekalo v Zavrsniku. Tudi tu uspeh ni izostal, saj je ekipa z obema vajama opravila brez napak, osvojila tretje mesto in se s tem kvalificirala na državno tekmovanje, ki bo potekalo v letošnjem letu prav v mesecu maju v Ravnah na Koroškem.
A žal brez Jožeta, brez njegovega veščega dela na trojaku in brez njegovega značilnega natančnega meta cevi, ki v odločilnih trenutkih ni nikoli zgrešila smeri. V pogovorih po tekmovanju smo skupaj načrtovali, kako bo na državnem tekmovanju, kaj bi bilo potrebno pri vajah še postoriti za še boljši rezultat, vsi smo bili polni optimizma in pričakovanj, da se ponovno dokažemo na državnem tekmovanju, katerega se je Jože z ekipo v preteklosti enkrat že udeležil in si priboril zlato tekmovalno značko. A prišla je bolezen, potiho in neusmiljeno in potrebno je bilo zdravljenje v bolnišnici, odkoder se je Jože za nekaj časa vrnil in vsi smo upali, da bo prišel na vaje k gasilskemu domu, tako kot vedno točno, celo nekaj minut prej pred dogovorjenim časom, dobre volje in z nasmehom.
Tudi, ko je moral Jože zadnjič v bolnišnico, smo upali, da ne bo nič hujšega in se bo kmalu vrnil, a tokrat borbeni duh in optimizem nista zadostovala, tokrat je zmagala bolezen in pustila globoko vrzel v družini, prav tako pa tudi v naših vrstah, kjer bomo Jožeta še kako pogrešali.
Jože sicer ni bil vključen v naše vrste že od mladih let, tako, kot je to v Topolah navada. Rodil se je namreč 21. februarja 1934 v Gornji Lokvici pri Metliki v Beli Krajini, kjer je preživljal mladostna leta z dvema bratoma in sestrama. A življenje mu že v mladosti ni prizanašalo, saj mu je že pri štirih letih umrl oče in mama je morala sama skrbeti za 5 nedoletnih otrok, ki so morali poprijeti za delo in se hitro navaditi na težko življenje, ki jih je kmalu spremenilo v odrasle in odgovorne osebe.
Kot deček je Jože doživljal tudi strahote druge svetovne vojne, ki ga je, tako kot še mnogo drugih otrok, pritegnila vase z odločnostjo, da se tudi on na svoj način upre okupatorju z raznašanjem propagandnega materiala, ki je pozival na boj proti okupatorju, na kar je bila, kljub nevarnosti, družina vedno ponosna.
Vojaški rok je svoji domovini odslužil daleč od doma, v daljni Užički Požegi v Srbiji, kjer je bil dober in vzoren vojak. Po vrnitvi od vojakov je moral Jože zapustiti rojstni kraj in se podati na pot za kruhom, ki ga je pripeljala v Kamnik. Zaposlil se je v tovarni Titan, kjer je najprej delal v livarni, pozneje pa kot skladiščnik. Ob delu se je dodatno izobraževal in si v različnih tečajih pridobil dodatna znanja. Tovarni Titan je Jože ostal zvest vse do upokojitve.
Medtem se je Jože tudi poročil in si z ženo Rozko ustvaril družino, v kateri so se jima rodili trije otroci, najprej hči Blanka, nato Irena in sin Marjan. V želji po lastnem domu sta si z ženo s trdim delom in odrekanjem zgradila hišo v Topolah, kamor so se preselili leta 1981.
In tako je, kot skoraj vsak krajan naše vasi, v letu 1984 pristopil tudi v gasilske vrste, saj je že imel nekaj izkušenj, ki si jih je pridobil v sodelovanju s Kamniškimi gasilci. Sprva je bil Jože podporni član, ko pa se je formirala veteranska ekipa, se ji je pridružil in v njej redno sodeloval.
Z ekipo v kateri je Jože začel sodelovati, smo se srečali tudi ob njegovem 70 letnem jubileju, kjer smo obujali spomine na prenekateri zanimiv dogodek, obenem pa načrtovali, kaj vse bi bilo dobro postoriti v prihodnosti. Veliko smo, kar nekaj pa je ostalo le neizpolnjenih želja, še posebej tista, ki jo je predlagal tudi že pokojni član veteranske ekipe Lojze in to je, da bi celotna ekipa obiskala Jožeta v njegovem drugem priljubljenem okolju, kjer je izredno užival in si nabiral novih moči in sicer v njegovem vinogradu v Beli krajini, kjer je Jože preživel veliko svojega časa v skrbi za vinsko trto in dober pridelek, katerega je rade volje odstopil tudi gasilcem ob občnem zboru društva ali kaki drugi priložnosti.
A do tega obiska žal ni in ne bo prišlo, saj nas je Lojze zapustil prvi, nato Slavko in sedaj Jože in človeka prizadene spoznanje, kako majhni smo v kolesju časa in kako si ne znamo vzeti nekaj tistih trenutkov, ki bi nas družili in povezovali, s tem pa postajali še bolj enotni in pripravljeni na različne ovire, na katere naletimo v življenju. Kajti, ko naletimo na zadnjo oviro, smrt, ki nikomur ne prizanese, je žal prepozno.
Kot mentor ekipe, v kateri je sodeloval Jože, se mu za njegov prispevek k delu društva in upam, da lahko rečem, tudi prijateljstvo, iskreno zahvaljujem. Zahvaljuje se mu tudi društvo, ki je Jožetu podelilo priznanje za 20 letno delo in njegov prispevek, ki ga je vložil v dobrobit gasilstva z voljo po nudenju pomoči tistim, ki so jo potrebovali.
Zavedam pa se, da je beseda zahvale in priznanja premalo, zato se na današnji žalni seji zazrimo vase in obudimo spomin na čase, ki smo ga kakorkoli preživeli skupaj z Jožetom, še bolj pomembno pa je, da ta spomin ohranimo, kajti izguba mirnega, skromnega a prizadevnega člana društva bo na ta način primerno obeležilo njegovo delo in bivanje med nami.
Jože je bil celo življenje skromen in tako se je želel tudi posloviti, zato bo pogrebna slovesnost potekala v ožjem družinskem krogu. V dogovoru z domačimi pa se bomo slovesa udeležili tudi njegovi gasilski prijatelji, zato vas vabim, da Jožetu izrazimo poslednjo čast v ponedeljek, 5. maja 2008, ko se bomo ob 14.00 uri zbrali pred mrliško vežico v Mengšu in ga pospremili na zadnji poti.
Ob današnji žalni slovesnosti pa njegovi družini, ki ji je bil nadvse skrben in dober mož, oče in dedek, v imenu društva in svojem imenu izrekam iskreno sožalje.
Jože, hvala ti za vse, vedno se te bomo spominjali!
Janez Koncilija
V spomin na Jožeta Štefaniča
Re: V spomin na Jožeta Štefaniča
Slike iz žalne seje in pogrebne slovesnosti : http://www.pgd-topole.si/galerija/thumb ... ?album=405