Življenjepis
Po očetovi smrti ga je vzgajala stara mati, ker se je mati drugič poročila. Veliko dni je prebil v naravi in ob domači mlaki proučeval žabe, močerade in vodne hrošče. Že kot gimnazijec je zahajal k malo čudaškemu prirodoslovcu Schmidtu in nato k znanemu znanstveniku Dežmanu ter jima pomagal zbirati material za njuno znanstveno delo. Bil je član vajevcev in je za Vaje napisal spisa Žaba in Mravlja.
Na Dunaju je študiral prirodopis, nato pa služboval kot profesor v Zagrebu in v Gorici, kjer je tudi umrl. Erjavec je mnogo potoval in je prehodil skoraj vse slovenske kraje. Zlasti se je zanimal za naravo in je nabiral polže, hrošče, kamenje; opazoval je tudi ljudsko življenje in zapisoval lepe ljudske izraze.
Književna dela
Najpomembnejša so Erjavčeva prirodopisna dela saj je napisal dovršene spise o živalih (Žaba, Domače in tuje živali v podobah, Naše škodljive živali v podobi in besedi, Mravlja, Rak). Za šolske potrebe je priredil naravoslovne knjige, ki so zelo pomembne zaradi slovenskega izrazoslovja, poljudnosti in zanimivosti.
Pisal je tudi leposlovna dela (pripovedke, basni, povesti in črtice), med katerimi ima vzgojni namen povest Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec; v njej je podal lepe podobe iz narave in gozdnega življenja ter živahno opisal razburljive tihotapske dogodivščine.
Najboljši Erjavčev leposlovni spis je povest Ni vse zlato, kar se sveti; za Levstikovim Martinom Krpanom je to druga klasična slovenska povest. Tudi jezikovno je dovršena. Dobri so tudi Erjavčevi potopisi: Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Dravo in Savo...
Dodajam pa še, da je Fran Erjavec eden redkih slovenskih literatov, ki ni umrl za jetiko
))) Torej cirozo jeter 
.