Rezultati tekmovanja so na spletni strani Gasilske zveze Slovenije:
http://gasilec.net/
Kakšna pričakovanja smo imeli člani B? zelo velika! Na vajah se je namreč pokazalo, da smo sposobni doseči neverjetno dobre rezultate. Samo za primer naj navedem, da smo končali vajo brez napak(brez zvitih cevi, brez odpetih cevi, celo brez glasnega govorjenja in še sel je bil pravilno postavljen) v slabih 50 sekundah.
Zakaj pravim, da je bil to vrhunski rezultat, katerega nismo dosegli samo enkrat? Zato, ker je moral med vajo napadalec ena spotoma skočiti še v brunarico poiskati pravi trojak in končati vajo. Brunarica je od črpalke oz. od orodja oddaljena cca 20 m.
Omenjeni rezultati na vajah so nas torej opogumili, da smo načrtovali visoke uvrstitve. Rekli smo si : Startamo med prve tri. In smo v resnici.
Tako vidite so se končale priprave za tekmovanje na domačem terenu.
Da se prikažemo v čim lepši luči in v enaki podobi, nam je vodstvo društva na čelu z našim neutrudnim predsednikom priskrbelo tudi nove rdeče majice, katere smo ponosno nato nosili na tekmovanju.
Vreme, v tednu pred tekmovanjem je bilo vroče, zato je dal predsednik navodili, da se moramo dodobra založiti s pijačo. njegov nasvet smo vzeli dobesedno saj smo za potovanje nabavili skoraj poln kombi vode in sokov.
Zadnji večer pred odhodom, to se pravi v soboto , nam je predsednik še zadnjič dal navodila, da naj gremo lepo domov, navijemo ure in pravočasno pridemo na avtobus. Odsvetoval nam je obisk veselice na Križu, kjer je igran ansambel Franca Miheliča. Kot vedno smo ga tudi tokrat ubogali.
Vreme se je ponoči pokvarilo in začelo je deževati. Jutro je bilo mrzlo in deževno.
Da ne bi zaspal sem si budilko nastavil za 4,30 zjutraj. ko sem to povedal Anki(moji ženi) nisem bil delež nič kaj ljubeznivega pogleda. Ker sem si ravno umival ušesa pa tudi ne komentarja, če ga je slučajno imela.
Kot sem že rekel, je bilo jutro mokro in mrzlo, da ne bi česa pozabili sem ob 5,00 veselo zakorakal proti gasilskemu domu in za čuda sem bil prvi na zbornem mestu. Napovedan odhod avtobusa je bil ob 5,30 uri.
Kmalu po prihodu pa se mi je pridružil že tudi prvi veteran. To je bil Zajčev Andrej. Da smo Topolci radi točni se je pokazalo kmalu, saj je večina gasilcev prispela že do 5,15 ure. kmalu zatem pa je prišel tudi avtobus.
Ker sem po naravi bolj samotarski tip sem si izbral mestu v zadnji vrsti na avtobusu. Pred odhodom avtobusa je naš desetar - Mlinarjev Franci popbral gasilske izkaznice od vseh članov ekipe , jih preštel in ugotovil, da ena izkaznica manjka. Nekaj časa smo izkali izgubljeno izkaznico, nakar smo ugotovili, da moramo izkati izgubljenega gasilca oz. člana kateri še ni uspel priti na avtobus. Kljub sodobni tehniki(mobilnim telefonom) nam ga ni uspelo priklicati, saj kot je kasneje povedal, je doma izklopil telefon, da ne bi nepotrebno zvonenje zbudilo otroke. Pri priprave budilke je zvečer nastavil minute, na ure pa je pozabil. vendar mu gre vse priznanje za njehovo hitrost pri oblačenju, saj je dosegel skoraj takšen rezultat pri kompletnem oblačenju, kot veterani na vaji raznoterosti.
po prihodu zadnjega člana , smo se še enkrat prešteli in avtobus je veselo odpeljal proti Koroški , nepoznanim krajem naproti.
Vreme zunaj je vplivalo tudi na razpoloženje v avtobusu , saj takoj po odhodu ni bilo nič kaj veselega kramljanja. Vožnja je bila bolj turobna. Glasba iz zvočnikov ni bila nič kaj udarna in vesela, članica v vrsti pred menoj si je požvižgavala eno staro žalostno vižo:"Kaj ti je deklica........", vtis je bil kot da se peljemo na kakšen pogreb ne pa osvajat pokale in kolajne. Za bolj veselo vzdušje v zadnjem delu avtobusa je poskrbel član, kateri je prispel zadnji . Vsedel se je poleg mene in kmalu povprašal, če ima kdo kdo mogoče s seboj kakšno zdravilo ali pa pripomoček za umivanje zob(zaradi hitrosti pri oblačenju , doma ni uspel dokončati popolnoma jutranje toalete).Kljub večkratnemu glasnemu vprašanju ni bilo nobenega odziva. Ugotovila sva , da vera v društvu in narodu peša. Včasih smo imeli do Rodice že vsi umite zobe ali pa se podprli s kakšnimi zdravili. Letos pa nič in še enkrat nič.
Na suho jeziki nič ne tečejo. Malo bolje je bilo šele potem, ko so v obtok prišle sladice in čokolada. Bilo je zelo okusno. Morda smo se v zadnjem delu avtobusa stem celo preveč hvali ,saj smo kmalu dobili obisk. K nam na klepet je prišel velik ljubitelj sladic in svega sladkega. Kdo , pa sami uganite.
Vožnja po avtocesti in nato skozi Velenje in Hudo luknjo je minila brez stresov.V Slovenj Gradcu pa smo zavili z magistralne ceste in se na Ravne odpravili skozi Kotlje. Cesta je zanimiva in vsem priporočam, kadar se boste peljali na Koroško, da se peljete po njej. Za marsikoga bo to prvič. Tudi sam sem se v nedeljo peljal po njej prvič.
Ravne na Koroškem so majhen industrijski kraj. Znan je po železarni in izdelavi oklepnikov KRPAN nasproti boplj odmevne PATRIJE. Prispeli smo dobre četr ure pred osmo in začeli iskati parkirni prostor za avtobus. Ali smo bili prekmalu ali nas redarji niso videli, peljali smo se skozi Ravne proti Prevaljem(skoraj smo prišli že v Avstrijo), ko smo obrnili in šli parkirat pred tovarno - sistemsko tehniko. parkirišče veliko, samo zapornice so bile spuščene. Čakanje pred zapornicam smo popestrili s pogovori z redarji, katerih govorica pa je bila bolj težko razumljiva za naša ušesa. Našemu čakanku so se pridružili tudi že drugi avtobusi, nakar je eden od redarjev prijel zpornico z roko in rampa se je odprla. Tako smo lahko parkirali avtobus na parkirišču.
Kaj pa se je dogajalo pred tekmovanjem in na tekmovanju vam bom pa povedal, takoj ko pridem nazaj pred računalnik.
