Torej, dogodek je vsekakor vreden omembe tudi na našem gasilskem forumu, da bomo lahko konec meseca stiskali pesti za naše. Prepričana sem namreč, da četudi ne pokažemo vedno, smo na uspehe naše ekipe ponosni.
Preden začnem obujati spomine na zgodovino (ja no, z leti človek tudi to počne), pa nekaj o današnjem treningu.
»Samo, da ne boste potem spet dejali, da tega pa že niste rekli«, sem jim dejala ob odhajanju. Tako ali tako kakšnih velikih tračev sploh ni bilo, pa ne vem, ali so se me bali, ali pa vedno tako redkobesedno trenirajo. S te plati so sigurno bolj zanimivi ženski treningi. No ja, oni so danes poslušali žensko komando in mogoče to tudi malo vpliva.
»Najprej bomo malo tekli«, mi je bilo rečeno. Upam, da ne zato, ker bi bili v skrbeh, če bom počakala še na kakšne bolj gasilske utrinke. No, pa so tekli. Kar nekaj krogov (nisem štela, priznam).
Sledilo je še razmigavanje od glave do nog.
V idiličnem okolju topolskega igrišča jih je že čakalo pripravljeno orodje za trodelni napad.
Sledilo je oblačenje čelad in pasov, prav danes so očitno dobili nove pasove, s katerimi je bilo kar nekaj zadreg kako se prav obrnejo. Na prvi pogled so bolj udobni in lažji od onih starih.
»Ne preveč zategnit, da se lahko diha«, je bil eden od komentarjev. Vendar glede na čas, ki ga porabijo za izvedbo vaje – ali sploh dihajo vmes?
Vmes je Janez v kombiju iskal CD. Sem že mislila, da trenirajo ob glasbi ali pa, da si najprej zavrtijo kaj za umiritev duha (jah no, take stvari so moderne zadnje čase) in že skoraj pričakovala kakšno »Na Golici«, čeprav glede na vaje prej, bi bila tudi kakšna bolj »aerobična« možna.
No, pa ni bilo tako. Iz zvočnika se je zaslišala češčina in kmalu sem ugotovila, da je to povelje za trodelni napad. »Po dve B cevi … C cevi…«, to se mi je zdelo nekako sorodno.
Potem pa postavitev ob orodje in »mirno«, »na mestu odmor«, »mirno« …
…in akcija!
Sesalni del je »padel« tako hitro, da zagotovo niso kaj dosti dihali vmes.
Tudi napadalcema ni preostalo drugega, kot da dasta vse od sebe, čeprav je malo prej dež zmočil travo in šprint s cevmi v roki ni ravno lahek.
Pa še vodarja sta jih prav kmalu začela loviti tam pri trojaku. Ja, ta večna tekma med napadalci in vodarji. »Še nama pogrnite umetno travo, pa naju ne boste več ujeli«, je bilo rečeno s strani napadalcev.
Tako hitro je šlo, da so še igralci odbojke prekinili z igro, radovedni kako hitri so bili. Konec vaje in čas – 35,7 s!
Ha, pa recite, če se ne pozna, da tečejo po skakalnici. Kondicije jim očitno ne manjka. Napak tudi ne delajo več. Zdaj je treba samo še zdržati tempo do tekme na olimpijadi. Ta jih čaka 25. julija 2009, ob 8. uri zjutraj.
Zdaj veste kdaj morate držati pesti, če pa vas že prej prešine kakšna spodbudna beseda, jo pa lahko zapišete sem, na forum. Naj vedo, da smo ponosni na njih!
