V prejšnjem Nedelu je bil objavljen članek o stresnih poklicih in sicer gasilcih, reševalcih in policistih. Tematika je zagotovo širša od dolžine enega članka, vendar je lahko le-ta spodbuda za pisanje, razmišljanje, dejanja, rešitve, ...
Torej - zapisano je bilo:
"Stresni poklici - Najpogostejša terapija je pogovor s sodelavci
V nasprotju s policisti, pri katerih je psihološko svetovanje zaradi stresnega dela sistemsko urejeno, ostane gasilcem in reševalcem predvsem neformalna terapija »ob pivu«.
Javnost gleda na nekatere poklice, kot so gasilec, reševalec in policist, pogosto le iz enega zornega kota in marsikdo si ne predstavlja, da ima njihovo delo lahko tudi skrite negativne plati. Zaradi narave dela so večkrat izpostavljeni stresnim okoliščinam, ki lahko vtisnejo neizbrisen pečat v njihovo življenje in pustijo trajne posledice. Zagotovo je takih poklicev še nekaj, a večini od njih ni na voljo nikakršna psihosocialna pomoč. Nekatere službe imajo pomoč urejeno le na lokalni ravni, vsi pa se strinjajo, da bi morala za sistematično strokovno pomoč poskrbeti država. A se navadno zatakne pri denarju. Za zdaj ostaja najpogostejša in včasih tudi najuspešnejša terapija – pogovor s sodelavci.
Čeprav se gasilci srečujejo tudi z najhujšimi oblikami nesreč, kot so požari, naravne katastrofe in hude prometne nesreče, so pri blaženju psihičnih posledic, ki jim jih lahko prinese delo, prepuščeni sami sebi. Ponavadi se za ureditev tovrstne pomoči zatakne pri denarju. Kako se s to problematiko spopadajo v ljubljanski poklicni gasilski brigadi, smo se pogovarjali z Alojzom Levičnikom, vodjem četrte izmene.
Nad stiske z neformalnim pogovorom
»Za zdaj nimamo nobenega psihologa, na katerega bi se lahko obrnili zaradi travm in podobnih težav. Sicer se pogovarjamo o tem, da bi dobili koga, ki bi krožil po Sloveniji in bil na državni ravni na voljo za pomoč in pogovor. Vemo pa, kje nastane problem, pri financiranju,« je opisal sedanje razmere. A priznava, da se vsaj pri njih za zdaj še kar dobro spopadajo s težavami, tako da se vodje izmen pogovarjajo s posamezniki in poskušajo ublažiti njihove stiske. »Veliko pomaga tudi neformalen pogovor. Denimo ob pivu po službi je o problemih precej laže spregovoriti,« je še dodal.
Dobro psihično stanje je, poleg telesne pripravljenosti, tudi eden osnovnih pogojev za dobro in učinkovito delo gasilca. Alojz Levičnik sicer ne pomni, da bi kdo ravno zaradi psihične obremenitve zapustil njihove gasilske vrste, a se strinja, da bi bila takšna pomoč več kot dobrodošla. Pove pa, da je že vsak alarm, ki pošilja gasilce v akcijo, stresen. Včasih je treba blažiti napetost že pred odhodom na teren, predvsem ob kakšni hujši nesreči ali požaru.
V gasilski brigadi Ljubljana dela od 22 do 32 gasilcev v štirih izmenah. Kadar ima dogodek večji obseg ali ko morajo posredovati celo ob več dogodkih hkrati, velja med njimi dogovor, da na pomoč priskoči tista izmena, ki bi naslednja začela delovnik. A tudi tu ne gre brez finančnih zapletov. Dogovora in finančne podpore dežurstev na domu ni, zato so gasilci doma v pripravljenosti zgolj po lastni dobri volji. Sicer pa gasilsko brigado financira občinska proračunska blagajna, nekatere vrste tehničnega reševanja pa se napajajo tudi iz državne proračunske pogače."
Celoten članek najdete na povezavi http://www.delo.si/tiskano/html/20080921/Nedelo/0 Naslov: Stresni poklici (najdete ga med arhivskimi izvodi; Nedelo, z dne 21.9.2008)
Zapisno je sicer za poklicne gasilce, ampak prepričana sem, da se tudi prostovljni gasilci srečujejo s podobnim stresom, saj prav tako sodelujejo v podobnih akcijah.
Kaj o tem mislite vi? Kako se vas dotaknejo nesreče in intervencije?