Sem pa za začetek prepisal tole, v nadaljevanju pa bo še kakšna
, saj so bile v davnih letih, še pred drugo svetovno vojno problemi skoraj identični. Še denarju se je reklo enako LP
Janez
Fran Milčinski ( 1867 – 1932) : Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna
Kolikšen razbojnik je bil razbojnik Cefizelj, to je presegalo sleherno dostojno mero in je bil nanj hud celo butalski policaj – kar v kraj je pogledal in mu obrnil hrbet, če je naneslo in bi ga moral srečati.
Razbojnik Cefizelj je bil zakrknjen grešnik, nič ga ni bilo sram, nego še zažvižgal je policaju in ga pozdravil, toda ga je pozdravil z enim samim prstom – to ni bilo spodobno. In je lsej ko prej zahajal v Butale k butalskemu peku kupovat koruzne hlebčke – nagnusno so bili dobri!
Pa se je zgodilo in je razbojniku Cefizlju pošel denar. Pek v Butalah ni takšen, da bi dajal brez denarja, in ni brez denarja dajal niti domačim razbojnikom, kamoli razbojnikom pritepencem, kakršen je bil Cefizelj.
Pa je sklenil Cefizelj in tako storil in ga ni bilo sram ne boga ne policaja: iz koruzne slame si je zasukal odpirač – pravemu tatu vsaka reč služi za odpirač, še koruzna slama – in je ob belem dnevu in sredi Butal vlomil v občinsko pisarno. V občinski pisarni je z občinske police vzel občinsko blagajno, na občinsko mizo pa je položil potrdilo, spisano na občinski papir, da je res vzel občinsko blagajno in jo hvaležno potrjuje. Potem je šel in je bila prava sreča, da ni bilo v pisarni župana, drugače bi bil gromozanski razbojnik ukradel še župana in pustil potrdilo, da ga je.
Bila pa je občinska blagajna lončena in na las podobnašparovčku, le, da je bil šparovček narejen na ključ – z železnim zaklopcem in se mu je odprtina zgoraj zaklepala. Ključek od zaklopca pa je nosily policaj, na nitki je bil privezan in mu je visel okoli vratu.
Razbojnik Cefizelj pa ni vedel, kje je ta ključek, niti ga ni skrbelo, da bi ga iskal. Nego je šel naravnost k peku. Naročil je koruzen hlebček in segel v žep, da ga plača; ročno je položil občinsko blagajno na tla in rahlo stopil nanjo s škornjem, pa je zahreščala na drobne kosce in je notri bil cel tolar. Z njim je plačal peka in ni bil pek skoraj nič prestrašen, le zmotil se je malo in mu dal iz tolarja drobiža skoraj za dva.
Pek je komaj čakal, da se je znebil strahovitega kupca, potem pa je hitel nad policaja: “Razbojnik Cefizelj je ukradel občinsko blagajno! Teci v zvonik, udari plat zvona!”
Je policaj zaničljivo pomeril peka. Segel si je za vrat in je privlekel na dan kluč od občinske blagajne: “Hehej, kdo je ukradel? Kaj je ukradel? Figo je ukradel, ne občinske blagajne, he – hej! Tukaj imam ključ!”
Ključ je imel policaj, to je res, toda občinske blagajne ni bilo več, bila je strta v prah, in ni bilo več občinskega tolarja. In je bil župan na grde viže hud, rohnel je na policaja in mu ukazal, da naj pri tej priči prime razbojnika in ga neusmiljeno vklene, da bo sojen po postavah. Nič niso pomagali izgovori in si je nesrečni policaj izprosil samo to milost, da mu ne bo treba prej vkleniti Cefizlja, preden ga ne dobi v pest.
Prišel je tretji dan, tedaj so zanesle grozanskega razbojnika Cefizlja muhe zopet v Butale in se je to pot resnično zgodilo, kar se je moralo zgoditi.
Sredi južine je bilo, ko je zaslišal župan strahovito kričanje onkraj potoka. Stopil je iz hiše. Razločil je glas policaja: “Župan, župan, pojdi semkaj! Ujel sem ga, Cefizlja; razbojnika grozanskega!”
Mu je odgovoril župan: “Ko si ga ujel, pripelji ga semkaj!”
Zakliče policaj: “Pripeljal bi ga, pa noče, da bi šel! Ajte na pomoč!”
Je dejal župan: “Ne utegnem, sredi sem južine. Če noče, pa ga pusti, naj pride po južini!” In se je umaknil v hišo in jo zapahnil in zaklenil.
Je zastokal policaj: “Jaz bi ga že davno pustil, pa on ne pusti mene!”
In pravijo, da je policaj iz svojega žepa obljubil Cefizlju tolar, če ga spusti, in ga je Cefizelj milostno pustil in mu naročil, naj tolar nese županu, da ne bo občina čisto suha. Groš za nov šparovec pa je kar iz svojega primaknil Cefizelj, grozanski razbojnik.
Pa da boste res verjeli, kakšen grozovitež je bil Cefizelj, naj vam ga predstavim, policaj je pa seveda na ustrezni oddaljenosti, ni da bi jezil Cefizlja
. Kaj lahko se namreč zgodi, da pridejo ciganski otroci, ki ne vedo koliko šleper tehta, pa ga vržejo na ramo in grejo 
. Najbrž bo to, kajti državna blagajna je vedno prazna in treba jo je polniti, če ne še plač ne bodo imele, uboge duše, ki čuvajo nas in naše imetje.
in sem pa tja polegitimirali kakšnega neznanega obiskovalca, bi se po kašnem mesecu pričeli rokomavhi Topol izogibati in spet bi zaživeli normalno, varno življenje, kot smo ga bili vajeni.
.
.