Anekdote

[janez]

K odprtju teme so me spodbudile besede gasilskega prijatelja Oskarja Neuwirta, gasilca iz Maribora, ki v svoji knjigi opisuje gasilce pri vsakdanjem delu na malo drugačen, šaljiv način obenem pa predalaga, da se tudi društva lotijo zbiranja dogodkov, ki so se zgodila na nekoliko drugačen, mogoče neobičajen način, saj so takšni dogodki lahko zelo dobra popestritev raznih biltenov, ki jih društva izdajajo ob svojih okroglih obletnicah. Tako v biltenih niso samo gole številke in naštevanja, ampak se bo morda kdo nasmejal kakšnemu dogodku, ki je nastal po nerodnosti, pa se je vse dobro končalo, ali pa izjavi, ki nikogar ne prizadane, ampak ga spravi v dobro voljo.

Prav gotovo se je od leta 1948 tudi v našem društvu marsikaj dogajalo, včasih se teh dogodkov ob različnih pogovorih spominjamo. No, skušajmo jih prenesti na papir oziroma računalnik.

Moj spomin žal nekoliko peša, kljub temu se spominjam kar nekaj dogodkov, verjetno se jih tudi vi. V kolikor vam sestavljanje objave dela težave, me lahko o zanimivosti obvestite, pa jo bom sam skušal spraviti na papir.

Rubriki sem sicer hotel dati naslov :" Kako smo gasili, tekmovali, se zabavali in se ob tem tudi nasmejali"

No naslov je malo dolg, zato naj bodo kar samo "anekdote".

Pri tem moram opozoriti, da mora v zgodbah iti za resnične dogodke, lahko spremenimo kakšni ime ali naslov, v glavnem pa mora temeljiti na resničnih dejstvih, saj imamo za šale posebno rubriko "humor".

Za zaćetek bosta objavljeni dve anekdoti, prvo je sestavila Mateja Jemec ob prevzemu novega GVV 2 in je bila že objavljena tudi na gasilci,org, prav tako druga, ki jo je produciral predsednik PGD Franc Bergant.

Torej, v letu 2006 forum uvaja nekaj novega, vabimo k sodelovanju

LP

Janez

[janez]

Hitri avto

PGD Topole je sklenilo, da bo svojo 55-letnico praznovalo na prav poseben način in ob tem prevzelo tudi novo vozilo. To je bilo šele drugo novo vozilo v društvu, prvo je bil legendarni tamček iz leta 1984.

Protokol je bil pripravljen, sama sem sicer zadnji trenutek še tiskala program, potem pa v uniformo in proti gasilskemu domu. Nasproti se mi je pripeljal Drago, okrancljan z nageljčkom!

Seveda se je izkazalo, da je treba zadnji trenutek še marsikaj postoriti, pa smo morali pljuniti v roke, srčni utrip se je temu primerno povečal, rdečica se je znasla na licih (ne le mojih) in ko so še zbrali se godbeniki, smo začeli s slovesnostjo.

Po Pravilih gasilske službe seveda. Najprej pozdrav, govori, priznanja, predaja ključev in nato blagoslov. Ta gospod je topolski rojak z doktoratom (veliko ve ) in svoje znanje rad deli tudi z drugimi . Rad je tudi v sredisču pozornosti, tako da je po mnogih govorih sklenil, da bomo najprej zapeli. Pa smo. Potem je malo govoril, malo smo brali, malo peli in ravno, ko je pokimal poveljniku ešalona, naj gasilce postroji, ta je zatulil MIR-NO!, gospod je pomocil v blagoslovljeno vodo, da bi avto "požegnal", se je nas novopečeni šofer usedel v avto, prižgal sirene in odpeljal. Gledali smo ga in po nekaj tihih JA, KAM GRE PA ZDAJ? - NE VEM!, je tudi gospod opazil, da ga ni već in na glas vprašal JA, KAM JE PA ZDAJ ŠEL? In dodal: "No, bomo pa eno zapeli." Pa smo jo, pa ne samo ene, temveč več. Medtem je naš vrli predsednik skušal priklicati sina po mobitelu, ki ga je ob tej priliki izklopil, tako da se je roćno podal po vasi za pobeglim voznikom. Jaz sem na odru zamenjala vse odtenke rdeče, godbeniki spodaj so se navihano smejali, praporščaki so se skrili za zastave in smejali, gasilci v stroju so brundali in se spraševali: Ja, kam je pa šel? A je kje gorelo?, avtor protokola je moral pa kar v notranje prostore na stol sedet, da je zdržal. Medtem se je se vedno razlegala pesem, ki je počasi pojenjala tudi pri nasem doktorju teologije, tako da je čez čas vprašal: "A pa bo nazaj prišel?"

Pa je, potem smo zadevo skušali cim bolj dostojanstveno speljati do konca. Je bilo kar težko ob tako nasmejanih obrazih ... Avto smo le blagoslovili z vodo, pošpricali še s šampanjcem. Potem je pa nas župan, ki je sicer zelo komunikativen, vendar ni tako seznanjen s protokolom, začel dajati kozarce s šampanjcem se praporščakom ... No, saj so bili veseli ... Pa so jim jih drugi gasilci pobrali.

Avto pa se je tokrat ponovno odpeljal na preizkusno vožnjo. Sirene so bile kar nekoliko tišje ... Gasilci so dobili dovoljenje za razhod, tistim, ki jih je zanimala notranjost pa ... avta in šoferja spet ni bilo. Potem je le prišel. V svoj zagovor je povedal, da mu je vodja protokola povedal, da po Mirno lahko spelje, in dodal, da se mu je na sredi vasi le čudno zazdelo, kako to, da je on že speljal, pa se blagoslovljen ni bil avto ...

Ampak nam bo pa to ostalo v spominu. Nasmejali smo se vsi. Slike si lahko ogledate tudi na http://www.pgd-topole.si/index2.html.

Kot rečeno, na voljo bodo tudi posnetki. Sedaj premisljujemo samo se o himni: Lepa si, lepa, roža Mar... - Ja, kam gre pa zdej? Bo dobra

Pripravila: Mateja Jemec

[janez]

Sem iskal original, tako, kot je bila anekdota objavljena prvič, pa ne najdem, zato povzemam.

Soba za potegnit

GZ Mengeš je v PGD Topole organizirala posvet za članice regije Ljubljana III. Po zaključku uradnega dela so nekatere članice iskale prostor za kajenje, pri tem pa ena pravi: "Tako velik in lep dom imate, pa nobenega prostora, da bi enega potegnile"

To sliši predsednik društva Franc Bergant, ki je šel ravno mimo, pa pravi: "Pri nas imamo za to spalnice"

[janez]

Kam špricaš, bedak?

Zagorelo je gospodarsko poslopje v Nožicah. Takrat je aktiviranje enot potekalo še s sirenami, zato so se topolski gasilci hitro zbrali in s kombijem VW in prikolico z MB odhiteli na kraj požara. Na kraj so prispeli kot prva enota, zato so pri hidrantu takoj postavili motorno brizgalno, napeljali B cevi in dva C napada. V enem napadu je bil tudi Hrinov Janez, ki se je po leseni lestvi vzpel do line, skozi katero je bil možen dostop neposredno do ognja. V svoji mladostni zagnanosti ni upoštaval učinka tlaka na cev, zato ga je ob prvem poskusu v elegantnem loku cev z lestvijo vred elegantno položila na tla. Dogodek ni bil nič kaj smešen, vendar ni prišlo do poškodb, zato se je lestev prislonila ponovno in horuk v nov napad, tokrat je gasilec Janez za vsak slučaj zlezel z lestve kar v prostor in se uspešno spopadel z ognjem, tako, da je curek usmerjal levo in desno po goreči površini. A lej ga zlomka, vedno, ko je usmeril curek v desno, ga je pričel z nasprotne strani neznan gasilec namakati s svojim curkom. Janez ga je seveda opozoril, naj neha špricat, pri tem pa sam usmeril curak v levo in glej ga zlomka, tudi gasilec na nasprotni strani ga je nehal zalivati.
Ko pa je ročnik zopet obrnil v desno, mu je nasprotnik z druge strani bogato vrnil. To se je ponovilo nekajkrat, nakar je bilo Janezu dovolj in je nahrulil gasilca: " Bedak neumni, kaj špricaš po meni, v ogenj daj!"

No, požar je bil pogašen, dim se je razkadil in Janez je bil trdno odločen, da najde nasprotnika. A ko je videl, da kake 4 m pred njim stoji stena, mu je bilo hitro jasno, da je bil tisti gasilec na nasprotni strani on sam. Ko je namreč curek usmerjal desno, ga je usmeril direktno v steno in skoraj celotno količino vode od stene dobil nazaj.

Seveda tega dogodka po končani intervenciji ni razlagal

[janez]

Kakor je prišla, bo tudi šla

Znano je, da živimo na poplavnem območju, pa tudi to, da so hiše v Slevcu takrat potrebne naše pomoči. Včasih, ko je bila regulacija struge Pšate še slabša, kot je sedaj, je bila takšna pomoč potrebna kar večkrat.

Tako je bilo tudi v času, ko je živel še Hafnerjev ata in so prihiteli gasilci na pomoč. Voda je tekla čez kuhinjo, ata pa je sedel na štedilniku in jo opazoval. Ko so ga gasilci hoteli evakuirati, pa jih je zavrnil z besedami: "Ne grem nikamor, kakor je prišla (voda;op.av.), tako bo tudi šla."

Imel je seveda prav.

[janez]

Kako je kimala Marija

Bilo je v času, ko se je gasilska desetina iz Topol pripravljala na gasilsko olimpijado v Berlinu. Ekipa je bila že uvrščena v kvalifikacije, da pa ne bi padla iz forme, se je udeleževala čimveč tekovanj, ki so bila običajno organizirana na Štajerskem. No, ker se vsako tekmovanje nekoliko zavleče in je treba uspeh nekoliko proslaviti, je šla ekipa dobre volje proti domu.

Pot pa jih je vodila skozi Stahovico, kamor je v tistih časih bila romarska pot, saj se je Marija v tamkajšni kapelici premikala in so jo hodili gledat od blizu in daleč.

Pa je padla ideja, da bi jo šli pogledat gasilci, predvsem zato, če jim bo pokimala, ali gredo na olimpijado. Vsi se zamaknjeno postavijo pred kip in ker so tekmovalci popili kakšen kozarec piva več, je Marija seveda vsem veselo in prijazno kimala in zadovoljstvo je bilo popolno.

Takrat pa se oglasi Metod: "Fantje, ampak Marija pa zares kima!"

Takoj nato je sledilo povelje:"Fantje bejžmo", Metod je bil namreč šofer in je bil trezen.

No, ampak je kar prav videl, na olimpijado je ekipa po opravljenih kvalifikacijah zares odšla.

[janez]

Na forumu gasilci.org je Drago objavil tole sliko, moral sem se pošteno nasmejati, kajti v podobni situaciji sem se enkrat znašel tudi sam



Počene hlače

V Pečah so prevzemali novo vozilo, katerega sta se udeležila tudi Franc Zabret in Hrinov Janez. Franc je sedel za volan Tamčka in sva šla proti Moravčam. Nekje pri Krtini pa se nenadoma vklopijo sirene, kar same od sebe in nič ni kazalo, da bi tudi nehale, kljub pritiskom na različna stikala je bil avto še vedno na nujni vožnji.

Ni kazalo drugega, Franc je ustavil, Janez pa hitro skočil ven, se sklonil pod avto in pretrgal žice, ki so bile speljane do siren in tuljenje je prenehalo. Bilo pa je poleti in vroče, hlače so se prijemale malo za kožo in ko je Janez hotel sesti nazaj v kabino, je stopil na precej visoko stopnico Tamčka, druga noga je stala na tleh, ko pa se je hotel potegniti v kabino, je pa naredilo "reeeesk" in so šle hlače po šivu, prav tako, kot vojaku na sliki.

Kaj storiti? Za povrh bi moral Janez še prapor nositi, torej umika ni bilo. Šivanke in niti v avtu tudi ne, časa pa tudi malo in je bilo treba priti v Peče. Malo sta že zamujala in ni bilo druge, Janez se je s praporom postavil na cesto, Franc pa je šel gledat nekaj korakov stran, ali se vidi kaj belega. Nato je Janez naredil še par korakov in Franc je zagotovil, da se nič ne vidi (najbrž zato, da mu ni bilo treba nositi prapora ).

K sreči ni bilo parade, ampak samo postrojavanje, tako da je Janez ves čas stal kot sveča, po hrbtu pa je curljal znoj v pričakovanju, da slavnost čimprej mine.

No, ko se je zadeva le končala, se je bilo pa potrebno znajti, saj ni, da bi kar zapustila prizorišče, ko se veselica še začela ni. Pa stopi Janez do prve hiše, k sreči je bila mama doma in ni šla na slavje. Nekoliko debelo je gledala na prošnjo gasilca, če bi si lahko sposodil šivanko in malo sukanca, vendar pomoči ni odrekla. In Janez je hitro skočil v avto ter si zašil hlače, vrnil šivanko, se lepo zahvalil, nato pa odšel na pivo ali dva (o tem viri ne poročajo )

Hlače pa so bile tako dobro zašite, da je šivanje pohvalila celo šivilja, ki je za vsak slučaj hlače še enkrat "zasigurala" s strojnimi šivi v izogib podobnim nevšečnostim.

[janez]

Ta stari

Bili smo še v skupni Gasilski zvezi Domžale, ki je organizirala občinsko gasilko tekmovanje v Blagovici. Tekmovanja so se udeležile tudi ekipe iz Topol, med favorite je takrat vedno sodila enota A. No takrat pa niso imeli sreče in po povelju "sesalne cevi v vodo" se je zgodilo, da so v vodo nesli vsak svojo sesalno cev, seveda razkljopljeno in kazenske točke je bilo sodnikom kar težko sešteti

Seveda člani A niso bili nič kaj dobre volje, pa so bolj poklapano stali ob progi, ko Hrinov Janez vpraša: "Kako so pa ta stari delal?"

Pa se mu za hrbtom oglasi Mlinarjev Franci, ki je bil takrat že v "ta stari" se pravi B ekipi: "Katere ta stare si pa mislil?"

Kot veste, sta oba lansko leto praznovala 50 let, s tem, da je Janez celo nekaj mesecev starejši.

Od takrat naprej B ekipa niso bili več "ta stari", ampak člani B.

[janez]

Ta mladi

No, pa še ena od "ta mladih", ki so se vrnili v orodišče s požara in urejali opremo. Pri tem so ugotovili, da jim jo nekaj manjka, se pravi, ostala je na požarišču in jo je kdo "pomotoma" vzel za svojo.

Pa jih s strani opazuje starosta topolskih gasilcev Slavko Zabret, ki je hitro dal komentar: "Tile ta mladi vedno vse pogubijo, ko smo še mi ta stari gasit hodili smo vedno še kaj več domov prinesli."

[janez]

Bolje prej, kot pa prepozno

Dogodek je že kar odmaknjen, saj sega v čas, ko je društvo za prevoz na intervencije uporabljalo kombi VW, za katerega se je pripela prikolica z MB in orodjem.

In je bila za soboto v takratnem Požarno obrambnem sektorju Mengeš sklicana vaja in sicer na Dobenu pri Šornu. Ker je bila pot na Dobeno takrat še makedamska, ozka in nevarna, se je vodja vaje odločil, da bo zbor gasilskih vozil na Spodnjem Dobenu pri gostilni Ručigaj, od tam pa bi v presledkih krenili na izvajanje vaje.

Topolska posadka se je seveda na soboto ob točno določeni uri v popolni opremi zglasila na zbornem mestu, vendar ni bilo nikjer nobenega. Da bi bili prvi, je bilo pa tudi malo sumljivo. Kljub temu je ekipa nekoliko počakala, preverjala uro, pa ko je bilo zanesljivo, da je čas za zbor že mimo, se je pojavilo vprašanje, kaj če niso zamudili in so gasilci iz ostalih društev že izvajali vajo. Pa so urno pohiteli do predvidenega objekta, kjer pa je bilo tudi vse prazno in tiho.

No, ker ni bilo nič jasno, so izstopili iz avta in še enkrat pričeli proučevati gradivo za vajo. In ko so pregledali skico, so se še enkrat vrnili na tekst, kjer je bil naveden datum vaje. Takrat je postalo vsem jasno, zakaj ni drugih gasilcev, vaja je bila namreč predvidena za teden kasneje.

Seveda, na tej vaji potem niso manjkali .

Iz tega se lahko naučimo, da je vsako stvar potrebno prebrati, kajti v tem primeru je bilo tako, da je poveljnik dal podpoveljniku papirje in mu naročil, da se v soboto udeleži vaje. Podpoveljnik pa je gledal samo skico in tako zgrešil za en teden.

[janez]

Ukradena nevesta

Dogajalo se je v juniju lanskaga leta, ko smo gasilci in pripadniki Civilne zaščite v Tunjicah spremljali poroko naše gasilke Mateje. Po opravljeni poročni slovesnosti, vodnim slavolokom, čestitkah in zdravici so se gasilci z GV V2 odpravili proti domu.

Ampak, na cesti do cerkve je bilo precej prometa, iznajdljivi Tunčani so imeli pa pred zadnjo vzpetino kar svojo šrango, kjer so morali gostje plačati poseben "davek".

Ko se je gasilko vozilo bližalo šrangi, se je na nasprotni strani ravno ustavila kolona z ženinom in nevesto, ki so bili prav tako namenjeni k poroki v cerkev.

Gasilci so se z vozilom umaknili skrajno desno, da bi šla kolona lahko mimo, no, ampak šrangarji jih niso in niso hoteli spustiti, verjetno se niso mogli dogovoriti za znesek in vrv čez cesto je ostala napeta.

Pa iz gasilskega avta zleze Boris (sli po naše Dolfe), pristopi do vrvi, vzame nevesto v naročje in jo dvigne preko vrvi. In ker ni imela nevesta nič proti pestovanju, jo je Boris nesel kar naprej. Ženin je najprej nekoliko čudno gledal, a je bil tiho.

Ko pa je bil Boris že v bližini gasilkega tovornjaka, je pa padla komanda:"V avto z njo!".

Pa nevesta še ni bila kdovekaj proti, ji je bilo kar všeč, le lahno je dahnila, da je že poročena, da pa mora še do cerkve, da se ceremonije zaklučijo.

No, pa tudi ženin se je ustrašil in začel vpiti: "Moja je, moja je!!!"

Tudi plačilo šrange ni bilo več problem in seveda je ženin nevesto dobil nazaj.

[oskar]

Ne bi rad smetil te vaše nove teme, ampak ni mi jasno kako je človeku uspelo nesti Mateja, ne da bi mu padla iz rok ?? Saj se vendar nonstop smeje !

[janez]

Ne bi rad smetil te vaše nove teme, ampak ni mi jasno kako je človeku uspelo nesti Mateja, ne da bi mu padla iz rok ?? Saj se vendar nonstop smeje !

Oskar, ta nasmejano Matejo bodo gasilci nosili aprila (vsaj ljudski gas tako pravi) .

Ohcet je bila pa od tele Mateje, ki pa se, moraš priznat, tudi lepo smeje



Tista nevesta, ki jo je pa Boris prenašal je bila pa čisto ena X, ki se je prav tako poročila v tunjiški cerkvi.

Veš, tam so poroke zelo zabavne, se reži cela cerkev, ko župnik začne s pridigo, zato je tudi porok tam veliko.

LP

Janez

[janez]

Goreča klaftra

Bila je temna noč, že kar precej let nazaj, sukalo se je okoli 2. ure in petelini so že drugič peli. Ampak na sredi vasi je bilo še nekaj življenja, saj sta se s terena vrnila Šprukov Zdravko in Aleškov France in kot je bil v tistih letih običaj, je bila zadnja postaja na vasi, kjer se je še kakšna beseda rekla. Proti domu pa jo je primahal tudi Hrinov Janez in tako je debata stekla. Pa ker je bila sobotna noč in je zvečer vladala huda žeja, je bilo odvečno tekočino potrebno občasno odtočiti.

In se tako napoti Zdravko malo vstran, med odtakanjem pa kar naenkrat zavpije: "Gori, gori!"

Seveda ga kompanjona nista jemala resno, ko pa se je res že tako ukrivil okrog vogala kot stra žebelj in vpil, da zares gori, sta šla pa le pogledat.

In imela sta kaj videti. Res je gorelo in ogenj je segal že skoraj do slemena sosednje hiše. Ni bilo nič časa za posvet, samo hitro v gasilski dom, avto na vas in takoj napad iz hidranta. Vse je teklo ekspresno hitro, slišale so se samo spojke, ki so udarile ob asfalt in pa povelje voda. Ogenj je bil hitro pogašen, da je lastnik hiše, kjer je gorelo, komaj utegnil vstati.

Konec dober, vse dobro, ampak, potem je bilo pa potrebno ugotoviti, zakaj je zagorelo. Gorela je namreč skladovnica bukovih drv in ker je bila ura tako pozna, bi bil lahko vzrok samo požig.

Zato je bilo seveda potrebno poklicati policijo, pardon, takrat je bila še milica. Pa jih dolgo ni bilo, tako da smo čas merili kar s tekočino. Lastnik je namreč prinesel zaboj piva, pa liter kačje sline in je obojega že zmanjkovalo, ko so prišli možje v modrem.

Pa še takrat so nekoga tako prestrašili, da se je šele čez eno uro upal prikazati. Pripeljali so se namreč z modrimi lučmi, pred njimi pa se je, verjetno z vsebnostjo kakšnega negativnega hlapa, peljal topolski vaščan. In je pohodil po gasu in hitro zavil v ulico, saj je bil prepričan, da lovijo njega.

Ampak, tudi on je imel srečo in na koncu so bili vsi zadovoljni, saj se je ugotovilo, zakaj je zagorelo. Popoldan je namreč lastnik s kotno rezalko rezal ojnico prikolice, iskre pa je nosilo proti skladovnici drv, kjer je shranjevala škornje nabiralka jagod. V škornjih pa so bile tudi bombažne krpe "šuharice". Iskre so v škornjih povzročile tlenje, to pa je v nočnem času prešlo v ogenj in požar.

No, likof je bil zaslužen, požarna straža pa je trajala kar do jutranjih ur. In od takrat fantje še večkrat preventivno spremljajo doganja v vasi, da ne bi bilo kakšnega podobnega presenečenja.

[oskar]

Janez , upam , da ne bo zamere če si kopiram te anekdote za morebiten dotisk moje in vaše knjige.

Ker me siol ne pusti na forum gasilci.org mi dovolite da napišem tukaj eno smešno. Potem pa ko prebereta pa kar pobrišite.

Ostali so le ročaji

Kak dan nazaj so pokopali Knupležovega Mirka iz Vodol. Pa sem slišal zanimivo zgodbo in pri kolegih preveril če drži. In drži kot pribito. Mirko je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vozil na biciklu mleko na zbirno mesto. Vsak dan je peljal iz Vodol na tri kilometre oddaljeno zbirališče v Malečniku. Na bilanci sta mu visela dva pletena cekerja v njih pa štiri mlečne kangle. Mirko je bil strasten kadilec in je še med vožnjo vlekel to grdo razvado.
Nek dan se je vračal proti domu in na sredi poti je vedno v zaselku Frajgraba prislonil kolo ob ograjo in odšel do prijatelja Frančeka na klepet.
Sedela sta na klopci pred hišo in razgljabljala o svojih načrtih.
Naenkrat se zasliši kričanje sosedovega Hanzeka, ki je stanoval preko ceste in potoka, ; " Mirko , Mirko, bicikel ti gori !"
Mirko pogleda proti ograji in vidi kako mu ogenj požira cekarje z kanglami.
Rešiti se ni dalo nič več , na bilanci so viseli le ročaji , ki so bili iz nekoliko debelejšega materiala. Kangle so ležale na tleh in pokrovov se ni dalo odpreti ker so se zasmodile gumi tesnila.
Franček in Hanzi sta se smejala kot za plačo. Mirku pa ni bilo do smeha saj je bil jako navezan na svoj bicikel. Pa še sprednje kolo je bilo fuč.

In kaj je bil vzrok za požar ? Med vožnjo je tudi tistkrat kadil in ker se je držal z obema rokama za bilanco je čike kar pihal iz ust. Da mu je eden padel v cekar seveda ni opazil !!