Anekdote

[janez]

Janez , upam , da ne bo zamere če si kopiram te anekdote za morebiten dotisk moje in vaše knjige.

Oskar, ni problema, ti samo kopiraj, zate je vse odprto . Pa tudi tvoja anekdota ostane , upam, da boš še kakšno izvrtal in objavil.

LP

Janez

[janez]

Vode ni!

Tole mogoče ne sodi čisto k anekdotam, bo pa bolj jasno, zakaj smo topolski gasilci vztrajali pri nakupu vozila z vodo.

Bilo je pred leti okrog druge ure ponoči, ko nas je zbudila sirena. Kar precejšno število gasilcev je priteklo v dom, kjer so že z dvorišča videli, da v Suhadolah močno gori. Izvoz z VW kombijem in prikolico z MB je bil seveda takojšen in kmalu za tem smo bili na kraju. Gorel je Ulčarjev kozolec, okrog 10 štantov, bil je poln sena in ogenj se je visoko dvigal, temperatura pa je naraščala in ogrožala dve sosednji hiši, saj so se na eni že pričele taliti rolete.

Fantje so se hitro organizirali, postavili MB k hidrantu, položili kakih 50 m B cevi in napeljali dva C napada. Ko pa so napadalci zahtevali vodo, je iz ročnikov pritekla voda približno tako, kot če bi šli odtočit po kakšnem šestem pivu.

V tem času se je ob motorki pojavil Kolehov Jaka in pomodroval: "Ja fantje, nič ne bote gasil, vode ni, vode!"

In res, vododvodni sistem ni deloval, tako, da so gasilci lahko samo nemočno gledali v plamen. K sreči so ta čas prišle na kraj že enote s Cisternami, tako, da se je cevovod samo preklopil na cisterno in se je gašenje uspešno začelo. Pravzaprav kozolcu ni bilo več pomoči, obe hiši pa sta bili uspešno obvarovani pred plameni.

To je bila noč, ki se je topolcem posebej vtisnila v spomin, kajti prvič so kljub znanju in usposobljenosti izkusili nemoč proti ognju, ki je sicer trajala le nekaj minut, ki pa so bile za prisotne kot večnost.

Zato se je v istem letu sprejel sklep, da je nujno potrebno nabaviti vozilo z vodo, kar je bilo uresničeno leto kasneje z uvozom vozila GV V2 iz Nizozemske.

[janez]

Je preteklo že kar precej let od tega dogodka, sem moral podrobnosti preveriti pri enem izmed akterjev in nastal je tale zapis:

Požar in kosilo

Topolskim gasilcem je poveljeval še Miro Aleš, ki je tistega dneva ravno sedel za mizo pri kosilu in užival v kulinaričnih dobrotah.

Takrat pa okrog vogala pridrvi AM, skoči v kuhinjo in zavpije: "Miro, gori, gori, Pleša gori!!!"

Pa vidi, da je Miro ravno pri kosilu in uvidevno reče: "Aja, maš glih južno, no kar pojej, saj se ne mudi tolk".

No, seveda Miro ni čakal, ampak je takoj aktiviral gasilce, ki so se zapodili v hrib in pravočasno pogasili ogenj, tako, da ni bilo večje škode.

[gasilec77]

no, pa bom še jaz eno.

Bilo je daljno leto 1987, ( jaz bil majhen), predsednik pa še šofer sta se napotila po novo kombinirko TAM 190, v tedaj še Karoserist v Maribor. Doma v GD Ljutomer, se je pripravljala velika fešta, saj je prispelo novo vozilo!

No, ob predvideni uri, ko se predsednik in šofer peljeta veselo proti Ljutomeru, se predsednik domisli, da bi lahko vklopil sireno na avtomobilu,.... Rečeno, storjeno. Po ukw javi, da sta čskoraj doma, pa se en član spomni, da bi bilo dobro tudi vklopiti sireno v gasilskem stolpu, ok, rečeno, storjeno.... Vsi gasilci prdejo v gasilski dom, poveljnik jih pomirja, da ni sile, da bo zdaj zdaj novi avto se prepeljal v GD. Pa uleti gasilec, ki je doma 5 hiš od gasilskega doma, GOL , med potjo pa kriči, "kjer gori, kje gori"???... . Vsi člani se smejejo, in mu malo bolj glasno odgovarjajo, hitro, hitro, se obleč, pa zunaj čakaj.. rečeno, storjeno. Se obleče v zaščitno obleko, ter čaka na dvorišču, ter čudno gleda, zakaj vsi gasilci stojijo pa gledajo na glavno cesto?... Pa se sliši iz daljave... iu iu iu iu, in končno se pojavi "mrcina", ter se ustavi pred gasilskim domom... Vsi zbrani občudujejo vozilo, un gasilec pa ki se je oblekel v zaščitno obleko, ker je prišel gol v GD, pa reku:

" barabe, zato me kličete, ker prišla nova gara v GD, grem domov, pa končam nalogo na naši"... Se sleče, ter gol odide nazaj domov, reši nalogo na ženi....


dušan

[janez]

Plošča ali pa nič

Tale dogodek je bil zelo pomemben za sedanji izgled in uporabnost sedanjega gasilskega doma. Kot veste, se je dom gradil z udarniškim delom, kjer so poleg gasilcev brezplačno sodelovali tudi vsi zidarji iz vasi.

Po prvi plošči je pozidava hitro napredovala, tako, da bi po načrtu gradnjo že morali zaključevati, saj je bilo prvo nadstropje predvideno kot mansarda.
Ko pa je to slišal zidar (žal že pokojni) Albin Kubelj je rekel: "Fantje, če pa ne naredimo še ene plošče, potem ne pridem več zidat".

In nihče ni ugovarjal, hitro se je dokupilo železje, zalila se je plošča in s tem je bila dana takojšna možnost za dokončanje velike sejne sobe, kuhinje in sanitarij, poleg tega pa sta se pridobila še dva dodatna prostora v mansardnem delu.

Splačalo se je poslušati in ubogati.

[janez]

Stebri in sneženje

Pa še ena iz zidarskih logov oziroma gradnje gasilskega doma. Ko je bila druga plošča dokončana, se je začela zaključna pozidava oboda, obenem pa je bilo potrebno zabetonirati nosilne stebre za zgornje lege. Pa je tisto popoldne pričelo snežiti in gasilcem se ni nič kaj dalo delati v takem vremenu.

Pa je prišel Lojze Grkman (zidarski moster iz Suhadol, žal prav tako že pokojni), ki je opravljal tudi nadzor nad gradnjo. Pogledal je proti nebu, odkoder se je vsipal gost sneg in dejal: "Fantje, če tole ne boste zabetonirali nocoj, potem letos ne bo strehe na domu".

Hočeš nočeš, zgrabiti je bilo potrebno za lopate, pognati mešalce in začeti. Snežilo je tako, da se s tal ni videlo dvigalo na vrhu, ampak udarniki so vztrajali in dela zaključili utrujeni, premoćeni a zadovoljni še pred polnočjo.

Potem pa na počitek, naslednji dan pa "šajba". Nebo je bilo modro, sonce je sijalo s polno močjo, pisalo se je 29. novembra (takrat smo ga še praznovali) in sneg se je topil, kot da ga sploh ni bilo.

No, gasilci so se malo gledali in smejali, vendar so bili vseeno zadovoljni, saj so stebri stali in tudi dom je bil pokrit do zime.

[Mateja]

No, da ne bo samo Janez objavljal zgodbic, naj še nastopi v kateri sam.

En teden pred poroko sem se skupaj s prijateljicami poslavljala od samskega stanu kar v našem domačem gasilskem domu. Bilo je kar nekaj deklet iz vseh vetrov, najbližja je bila iz Komende in najbolj oddaljena iz ruskega Dagestana ...

Vzdušje se je stopnjevalo in kar naenkrat je skozi vrata vkorakal Janez in na mizo odložil še rože (isti dan je potekal občni zbor GZ). Janez je bil seveda v svečani uniformi in potem se je kaj hitro poslovil.

Čez en mesec smo se z dekleti pogovarjale o vsem, pa pravi ena:
"Potem pa pride tisti moški v gasilski uniformi in jaz sem bila prepričana, da je slačifant in se bo začel slačiti, on pa se je kar obrnil in odšel.!

Ko je še Janez izvedel zato, je pa komentiral: "Aja, meni pa ni bilo jasno, zakaj so imele vse punce v rokah fotoaparate in so kar čakale."

Kakšen nesporazum, a ne?

[janez]

Zadnjič je v družbi debata nanesla na udeležbo naše ekipe na prvi olimpijadi v Berlinu in spomnili smo se dogodka s kvalifikacij:

Kje je pritrdilec?

Kvalifikacije za olimpijado v Berlinu so potekale v Domžalah. Čeprav je bila ekipa dobro pirpravljena, prva vaja zaradi nervoze ni najbolje uspela, zato je bilo drugo potrebno izvesti 100%.

Start druge vaje je uspel, sesalni vod je bil sklopljen ekspresno, vse je šlo kot po maslu, le, ko je vodar 1 skočil do C cevi in ročnika, zraven ni našel pridtrdilca cevi.

Kje je in kaj se mu je zgodilo?

V preveliki tekmovalni vnemi ga je skupaj s svojim zagrabil napadalec 1 in sodnik je to videl, zato si je napako za vodarja že kar pribeležil.

Ampak, napadalec ni bil od včeraj, ko je videl, da ima v rokah en pritrdilec preveč, ga je v nizki preži spustil na tla ob B tlačnem vodu. Izkušeni vodar 1, ki pritrdilca ni našel na mestu, kjer bi moral biti, je med tekom za polaganje drugega napadalnega cevovoda, pozorno pregledoval pot, po kateri je tekel napadalec 1 in opazil na tleh ležeči pritrdilec, ki ga je hitro pobral in nadaljeval delo do zaključka vaje.

Po zaključeni vaji so sodniki najprej pazljivo pregledali napadalca, kje ima dodatni pritrdilec, seveda ga niso našli. Potem so se napotili k vodarjema, a glej ga šmenta, tudi vodar je v roki stiskal pritrdilec in sodnikom ni bilo nič več jasno.

Tako napake niso mogli dosoditi, saj jim ni bilo jasno, kako je bilo po končani vaji vse na svojem mestu, kako pa je do tega prišlo, so nekateri sodniki izvedeli mnogo let kasneje .

Ekipa pa se je uspešno kvalificirala in se udeležila berlinske olimpijade.

LP

Janez