Iskanje
okvir 6

Aktualne novice
» Slovenija
» Svet
» Šport
» Gospodarstvo
» Črna kronika
» Znanost in tehnologija
» Zabava
» Kultura
okvir 6

Vreme
okvir 6

Naključne slike
IMG_0202.JPG  Picture  
IMG_2041.JPG  IMG_1329.jpg  
slike  P9220723.JPG  
Picture  IMG_1698.jpg  
pictures  028_...mlatenje  

Predstavitev » Zgodovina društva

Zgodovina društva

Ustanovitev Prostovoljne gasilske čete Topole

Ustanovni občni zbor Prostovoljne gasilske čete Topole, Društvo Mengeš, je bil 4. novembra 1948 pri Petru Jeriču - Anžetu. Zbor je vodil poveljnik mengeškega sektorja Makarij Kralj. Od 50 navzočih vaščanov se jih je že na prvi seji včlanilo kar 26. V prvi knjigi zapisnikov so zapisani v naslednjem vrstnem redu: Janez Zabret, Franc Zabret, Stane Zabret, Jože Zabret, Lado Zabret, Anton Koncilja, Franc Koncilja, Andrej Koncilja, Ivan Koncilja, Johan Koncilja, Polde Aleš, Vinko Matičič, Fonza Mihelčič, Franc Lužar, Karol Lužar, Juzi Lužar, Ivan Lužar, Ivan Sinček, Lado Sinček, Franc Jež, Jože Dacar, Jakob Lovša, Stane Černivec, Slavko Cankar, Anton Traven, Anton Traven ml., Valentin Paternoster. (op. p.: imena so izpisana tako, kot so zapisani v knjigi iz l. 1948)

Prve funkcije, imeli smo tudi četnega trobentača

V upravni odbor čete so bili izvoljeni Janez Zabret kot poveljnik, Slavko Zabret kot tajnik, Franc Zabret kot blagajnik, Ivan Sinček za orodjarja, za podpoveljnika je bil izbran Franc Lužar ml. in za strojnika Lado Zabret, slednja dva pa sta bila poslana v tečaje, ki so jima omogočili dobro opravljanje dobljenih funkcij. Na tretjem članskem sestanku pa je bil za četnega trobentača določen Franc Koncilja.

Kako do opreme (in denarja)?

Člani so se takoj lotili dela, odlikovala pa sta jih velika predanost in navdušenje. Kar takoj so naredili prošnjo za pridobitev orodja na kamniški okraj, kjer pa niso imeli posluha za tako majhno društvo. Kljub temu so že takrat naslovili pisno prošnjo na Kmetijsko strojno zadrugo Topole, da bi jim odstopili prostor, kjer bi lahko brezplačno hranili orodje, seveda, ko ga bodo dobili.

 

Začetni neuspehi jih niso ustavili, poskušali so naprej, medtem pa opravili pregled dimnikov v vasi, vpisali nove članice, ki so sestavljale posebno enoto Rdečega križa in zbirali denar. Nekaj so ga dobili s pobiranjem članarine, ker pa ga je bilo še vedno premalo, so se odločili pripraviti gledališko igro. V sezoni 1948/49 so uprizorili igro Vrnitev, v naslednjih letih pa igri Veriga in Srenja. Režiser je bil Ivan Sinček, igrali pa so na Anžetovem dvorišču v Topolah in celo gostovali na odrih v Mengšu, Komendi in Radomljah.

 

Dobrodošla pomoč sosedov in izguba prvega člana

Neuslišane prošnje na kamniškem okraju so se že kar kopičile, vendar pa so topolskim gasilcem na pomoč priskočili Mengšani in jim za vadbo posodili svoje orodje. Prvo ročno brizgalno so si sposodili najprej v Dobu in potem v Kamniku, tlačne cevi pa kar pri mengeških gasilcih. Cevi, razdelilnike in razpršilce (ročnike) je posodilo tudi kamniško gasilsko društvo. Izgubo so doživeli tudi v svojih vrstah, saj se je v letu 1949 pri spravilu lesa iz gozda smrtno ponesrečil eden od organizatorjev gasilstva v Topolah Franc Zabret - Alešek.

 

V letu 1951 je bilo v počastitev prvega kongresa Gasilske zveze Slovenije pripravljeno tekmovanje v šolskem napadu in topolski fantje so postali prvaki, za nagrado pa so dobili 10.000 dinarjev in delovne obleke za desetino. 1. maja 1951 je začela z vajami tudi desetina članic in 19. maja 1952 na medkrajnem tekmovanju v Kranju (v moški konkurenci!) osvojila prvo mesto. Dekleta so osvojila prvo mesto tudi na republiškem tekmovanju v Ljubečni, kar je bil prvi tak uspeh ženske desetine v Sloveniji.

Ustanovitev samostojnega Prostovoljnega gasilskega društva Topole in njegov razvoj

V letu 1951 se je zakon o gasilstvu spremenil in v Topolah so lahko ustanovili samostojno društvo. Na občnem zboru 20. 5. 1951 je bilo ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Topole. Za predsednika so izvolili Leopolda Aleša, poveljnik je (p)ostal Janez Zabret, prav tako tajnik Slavko Zabret, za blagajnika je bil izvoljen Tine Paternoster, orodjar in podpoveljnik sta ostala Ivan Sinček in Franc Lužar ml., za namestnico predsednika je bila izvoljena Anica Stare, nadzorni odbor pa so sestavljali Anton Traven st., Janez Keržič ml. in Mici Lužar. V letu 1951 so pripravili tudi prvo gasilsko prireditev, s katero so hoteli zbrati še nekaj denarja za nakup lastne motorne črpalke.

Vas je začela dihati z gasilstvom

Denar, ki so ga zbrali s prireditvami, prostovoljnimi prispevki, lastnim delom, nekaj sta prispevala tudi Gasilska zveza Slovenije in Državni zavarovalni zavod v Ljubljani, so namenili za nakup nove motorne brizgalne ter tlačnih in sesalnih cevi. Vse to so slovesno izročili svojemu namenu 8. julija 1952. Orodje je bilo v začetku delovanja čete spravljeno pri Petru Jeriču, že v letu 1950 pa so se dogovorili z nekdanjimi člani Strojne zadruge Topole, da so jim odstopili del Kmetijskega doma, ki so ga člani strojne zadruge zgradili v letu 1936, po vojni pa so imeli v njem spravljeno orodje. V letu 1952 so začeli dom prezidavati in v njem uredili orodjarno. Vse delo so opravili zastonj, les in precej drugega materiala pa so jim podarili vaščani sami. Orodjarno so dokončali v letu 1953. V letu 1952 so bila sprejeta tudi Pravila Prostovoljnega gasilnega društva Topole (slika).

Društveni sestanki so sprva potekali po domovih, pri Petru Jeriču - Anžetu, Slavku Zabretu - Alešku in še pri nekaterih drugih članih, zato je bil ponos toliko večji, ko so v letu 1953 že imeli prvi sestanek v prenovljeni orodjarni.

Iznajdljivost in prizadevnost članov je bila tako rekoč neizmerna. V letu 1954 so namreč prevzeli nov gasilski voz, z darilom pokrovitelja podjetja Trak iz Mengša pa kupili 100 m tlačnih cevi. Gasilski voz sta izdelala kolar Anton Jančigaj iz Mengša in koval Janez Glavač - Žan iz Komende. Poleg prireditve, na kateri so prevzeli nov voz, pa so organizirali tudi konjske dirke, ki so imenitno uspele.

Ognjeni krst 6 let po ustanovitvi društva

V letu 1954 so topolski gasilci tudi doživeli ognjeni krst, saj je zagorelo v mizarski delavnici Franca Ipavca v Mengšu. Prvič pa so preizkusili tudi na novo pridobljeno opremo in tako gasilci kot oprema so svoj preizkus uspešno opravili.

Na čelni strani gasilskega doma so 27. julija 1955 odkrili spominsko ploščo padlim borcem - vaščanom.

Prvi društveni prapor

Dne 10. junija 1956 je bil v Topolah velik praznik. Gasilci so tedaj slovesno razvili nov gasilski prapor. Prapor so izdelali pri podjetju Ercigoj v Ljubljani. Prapor je razvil Janez Zabret, takrat že častni član društva, ki je nazadnje šibkemu zdravju navkljub vedno našel čas in voljo, da je razširjal gasilsko miselnost. Pokrovitelji in botri so bila podjetja Trak, Opekarna in Semesadike iz Mengša. Slovesnosti so se udeležili mnogi predstavniki raznih organizacij in kar 72 članov in članic sosednjih gasilskih društev.

Težave z mojstri

Do desete obletnice delovanja društva, ki so jo praznovali v juniju 1958, so gasilci pridobili tudi novo prikolico za prevoz brizgalne in orodja. Prav motorna brizgalna pa jim je v teh letih povzročala največ preglavic, saj je Jaršin iz Ljubljane, kateremu so popravilo zaupali, kar dve leti ni vrnil. Po posredovanju občinske gasilske zveze je bila motorna brizgalna vendarle popravljena že v osmih dneh. 

V letu 1958 naj bi tudi začeli graditi stolp za sušenje cevi pri gasilskem domu, vendar je vse ostalo pri načrtih, čeprav so se že začele dejavnosti za odkup zemljišča. Zalomilo se je seveda pri finančni plati načrta, ker denarja za gradnjo enostavno ni bilo dovolj.

Nova sirena, možitev članic in zato veliko dela za malo ljudi

V letu 1960 je društvo dobilo novo električno sireno. V tem času so se pojavile tudi težave pri članstvu, saj so se članice pomožile in odselile, velika večina fantov pa je bila pri vojakih, tako da so v društvu ostali le tisti najstarejši in najmlajši. Skoraj celotno breme vodenja društva je za nekaj let prevzel Slavko Zabret, ker ni bilo dovolj članov, ki bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost. Dekleta so imela v letu 1960 vendarle več praktičnih vaj, nastopila so tudi na medsektorski vaji v Mengšu. Bolj uspešni so bili pionirji, saj so nastopili kar v dveh disciplinah (v polaganju cevovoda na 105 metrov in v tridelnem napadu). Poveljnik Miro Aleš je v letu 1962 v Medvodah končal gasilsko šolo. V tem letu je umrl tudi prizadevni organizator gasilstva v Topolah Janez Zabret.

Gradnja stolpa

V letu 1962 pa so se začela tudi prva dela za gradnjo stolpa. Od lastnika Leopolda Aleša je bilo odkupljeno zemljišče, pripeljano je bilo železo in cement in v zapisniku je zapisanih kar 200 udarniških ur. Začeli so urejati tudi sejno sobo. Vseskozi so imeli težave s prihodki iz občinske zveze, ki tudi sama ni imela denarja za vse stvari, ki bi jih morala podpirati. Gradnja stolpa in ureditev sejne sobe pa sta za nekaj let postali glavni nalogi topolskih gasilcev.

Kako do vozila, voz na konjsko vprego ni več zadostoval

Stari voz na konjsko vprego ni več zmogel nuditi ustrezne protipožarne obrambe, zato so si želeli kupiti gasilski avto. Seveda bi se odločili za rabljeno vozilo, ki bi ga predelali v gasilske namene, a tudi to je bilo uresničeno šele v naslednjih letih.

Z dograditvijo vodovodnega omrežja in postavitvijo štirih hidrantov se je požarna varnost v Topolah v letu 1965 precej izboljšala. Društvo je kupilo hidrantni nastavek, to pa je omogočalo tudi gašenje brez motorne brizgalne, katera ni bila več najbolj zanesljiva. Prav to je omogočilo, da so imeli vodo na požarišču pri gašenju Žnidarjevega kozolca v pičlih treh minutah. V istem letu so požrtvovalni gasilci tudi končali sejno sobo in uredili zunanjost doma.

V letu 1966 je bil stolp v grobem dograjen, potrebno je bilo urediti še notranjost, da je postala primerna za sušenje cevi. Motorna brizgalna je v teh letih skorajda popolnoma odpovedala in na pomoč so spet prijazno priskočili mengeški gasilci, ki so posodili opremo za vadbo topolskim tekmovalcem. Tekmovalna oprema je bila tudi eden izmed trnov v peti, s katerim se srečujejo vsa majhna društva. Člani so tekmovali še v starih uniformah, ki so z leti, milo rečeno, izgubile "lesk".

20-letnica društva, uspehi na tekmovanjih in prve svečane uniforme

V jubilejnem letu 1968 se je gasilska operativna dejavnost v Topolah še poživila. Članska desetina si je zadala nalogo, da se bo skušala udeležiti vseh tekmovanj, ki jih je pripravila takratna OGZ in na občinskem tekmovanju v Domžalah so osvojili 4. mesto. Sodelovali so na sektorski vaji v Mengšu in jo prvič tudi sami pripravili. V tem letu so bile kupljene tudi prve svečane uniforme za tiste člane društva, ki so se največkrat udeleževali najrazličnejših proslav in obletnic ter tudi pogrebov. Polovico vsote so prispevali člani sami.

Prvo vozilo v letu 1970, uspehi na tekmovanjih, več požarov

Čeprav so že v letu 1964 želeli kupiti gasilski avto, ker konjska vprega ni bila več primerna za požarišče, so se "motorizirali" šele v letu 1970, ko so pri podjetju Murka v Lescah kupili rabljen VW kombi in ga preuredili za gasilske potrebe. Že leto pred tem pa so si zadali pomembno nalogo, to je usposobiti predvsem ženske in otroke, ki so v dopoldanskem času doma, da bi bili sposobni gasiti, če bi izbruhnil požar.

Požrtvovalno in marljivo delo je kmalu obrodilo tudi svoje sadove, saj je moška B-desetina na tekmovanju v Domžalah zasedla 1. mesto. Z novim vozilom pa so lahko priskočili na pomoč tudi na bolj oddaljenih požariščih, kar prej ni bilo mogoče, gasili so namreč v Depali vasi in Preserjah. V letu 1971 so se nekateri člani udeležili tečaja za izprašane gasilce, izšolana sta bila dva nova podčastnika, sprejeti pa so bili tudi novi člani in članice.

Ob pripravi na praznovanje 25-letnice društva so člani popolnoma dokončali sušilni stolp in uredili zunanjost okolice gasilskega doma. Na občinskem tekmovanju v Grobljah je po daljšem presledku spet nastopila ženska desetina in osvojila 1. mesto. V tem letu so gasilci z lastnim materialom uredili tudi plesišče za veselico, ki so jo pripravili ob praznovanju pomembne obletnice. V letu 1973 so gasilci od mengeškega društva kupili motorno brizgalno, kupljeno pa je bilo tudi nekaj opreme in orodja, vključno z modernejšimi cevmi, ki so tekmovalcem olajšale delo pri vajah, v tem letu pa je bilo v društvo sprejetih kar 12 novih članov.

Na občinskem tekmovanju 1976 v Jaršah so topolsko društvo zastopale kar tri desetine. Najbolje so se izkazala dekleta, ki so postala občinske prvakinje in ta naslov obdržale tudi v letu 1977. Člani so se v hudi konkurenci uvrstili na 8. in 9. mesto. Tudi gasilski dom je v tem času dobil podobo, ki jo je potem obdržal do gradnje novega.

Črpalko Rosenbauer iz leta 1978 imamo še danes

V letu 1978 je društvo praznovalo 30-letnico delovanja. 18. junija 1978 je bil prevzem nove motorne črpalke Rosenbauer z zmogljivostjo 800 litrov v minuti. Pokrovitelja slovesnosti sta bila Krajevna skupnost Mengeš in tovarna Filc Mengeš. Stari avtomobil za gasilske ni bil več najbolj zanesljiv, zato so prizadevni vozniki-gasilci za tovarno Lek cel teden prevažali ržene rožičke in tako zaslužili denar za drug avtomobil. Kupljen je bil malo karamboliran VW-kombi, ki je bil tako kot prejšnji preurejen v gasilske namene, stari pa je bil prodan Smučarskemu društvu Domžale.

V letu 1978 je na občinskem tekmovanju nastopilo kar 5 tekmovalnih desetin. Članice so bile že tretjič zapovrstjo občinske prvakinje, zato so pričakovale, da bodo prejele zlato tekmovalno značko, vendar je Občinska gasilska zveza Domžale medtem sklenila, da bo zlato značko podeljevala šele za štirikratno zmago. Dekleta so se zato nadvse potrudila in v letu 1979, ko je bilo občinsko tekmovanje organizirano v Topolah, še četrtič zmagala.

Nova oprema je zahtevala tudi ustrezne prostore za shrambo, česar pa stara orodjarna ni zmogla več nuditi, saj so se pojavile težave zaradi vlage in mraza. Glavna naloga je bila torej preureditev doma, predvsem pa orodjarne, da bi lahko ščitila orodje tudi ob bolj neugodnih vremenskih razmerah. Obnovitvena dela so bila potrebna tudi na stolpu in na strehi. Na kovinsko lestev, ki vodi na vrh stolpa pa so bili pritrjeni kovinski obroči. V vasi so bila obveščena vsa gospodinjstva, kako ravnati ob primeru požara.

Požar v Topolah

V letu 1981 je na občinskem tekmovanju sodelovalo kar šest desetin, pet članov pa je obiskovalo tečaj za častnike. Društvo je štelo že 80 članov, mladincev in pionirjev, ki so na tekmovanjih dosegali vedno boljše uspehe. Pripravljenost je bila še kako pomembna, ko je sredi novembra tega leta zagorel Komarjev kozolec. Kljub hitremu posredovanju domačih in sosednjih gasilcev pa se je izkazalo, da je v domači vasi še vedno premalo hidrantov, saj so morali vodo za gašenje nositi sprva tudi v vedrih.

Koledarji, ki so jih gasilci za novo leto nosili po hišah, so v letu 1982 tudi prvič dobili napis Gasilsko društvo Topole. Društvo je v 35. letu svojega obstoja še razširilo svojo dejavnost, saj je kupilo tudi orodje za vadbo pionirjev, mala motorka pa je bila namenjena tudi gašenju začetnih požarov.

Pomemben del izobraževanja in izpopolnjevanja gasilcev so bile, poleg tekmovanj, ves čas tudi sektorske vaje. Topolski gasilci so radi hodili na vaje k sosednjim društvom, ob 35-letnici pa je bila pripravljena tudi velika medsektorska gasilska vaja v domači vasi. V letu 1984 je bil gasilski dom obnovljen, predvsem je bilo urejeno pročelje, gasilci pa so pripravili tudi načrt za obnovo vaškega vodnjaka, katerega so potem prikazali tudi na takratni krajevni skupnosti. V letu 1984 so bil narejeni tudi kompleti miz za okoli 800 ljudi, katerih lastniki so bila topolsko, loško in mengeško gasilsko društvo.

Prvič novo vozilo, legendarni »tamček«

V tem letu pa se je pokazala tudi možnost za nakup novega orodnega vozila. Stari kombi je bil že skoraj odslužen. Začeli so vneto zbirati denar. Največ so ga pridobili s prodajo lesa, ki so jim ga podarili vaščani. Novi avto TAM T 75 je pred gasilski dom zapeljal 30. maja 1985 v popoldanskih urah. Novo vozilo je navdušilo tako gasilce, ki so nanj gledali s ponosom v očeh, kot tudi vaške otroke, ki so morali avto seveda takoj preplezati. Ob prevzemu avtomobila 27. junija 1985 je bila prirejena tudi velika medsektorska vaja, naslednji dan pa parada, ki se je udeležilo najmanj 180 gasilcev iz sosednjih društev.

Tekmovalna dejavnost se je v drugi polovici osemdesetih let povečala, kar je vidno tudi v posebni tabeli, ki jo najdete na naslednjih straneh. S tekmovanj v Oplotnici, Stranicah, Šmartnem ob Paki, Šentjurju pri Celju, Šaleku, Dobu in še mnogih drugih, so se gasilci vrnili s pokali.

Stari dom je postajal premajhen

Potreba po prenovljenem domu pa je naraščala. Oprema se je iz leta v leto izpopolnjevala, ki pa ni imela ustreznega prostora, kjer bi jo lahko hranili. Po letu 1980 je ta zamisel za nekaj časa zamrla, društvo so čakali še drugi finančni podvigi, močneje pa je spet vzklila v letu 1986, ko so bili izdelani načrti za prenovo doma. Po teh načrtih naj bi bili spodaj dve garaži, podstrešni prostor pa naj bi bil urejen kot sejna soba. V letu 1986 se je izšolalo 7 novih nižjih gasilskih častnikov, kar devet članov pa je naredilo tudi sodniške izpite.

40. obletnica ustanovitve društva je bil zadnji veliki jubilej, ki smo ga gasilci praznovali pred starim domom. Na slavnostni seji so bila podeljena priznanja za dolgoletno delo v društvu in za uspešno sodelovanje med društvi in drugimi organizacijami.

Gradnja novega gasilskega doma

V letu 1989 so bile takratni težki gospodarski situaciji navkljub sklicane seje, na katerih je bil oblikovan predračun vrednosti gradnje novega doma. V načrtu je bila predvidena tudi širitev doma na vsako stran za 1 m, zato se je bilo potrebno tudi natančno dogovoriti z lastniki zemljišč. Časa za gradnjo je zaradi približevanja jeseni zmanjkovalo. Napetost med člani društva je rasla, sklicanih je bilo več zaporednih sej in tako so predvsem mlajši člani začeli pripravljati stari dom za gradnjo.

 

Nato pa se je vse začelo odvijati skoraj s svetlobno hitrostjo. Vložena je bila vloga za adaptacijo stare zgradbe, isti dan pa so prizadevni člani spraznili in tako rekoč čez noč podrli stari dom. Pred koncem septembra so bili že postavljeni novi temelji. Vsa gradbena dela so potekala predvsem v popoldanskem času in pa ob koncu tedna, ne upoštevajoč vremenske razmere, tako da je bila prva plošča narejena že v sredini oktobra. Po prvotnem načrtu bi ji sledila še mansarda in delavci so se že veselili zaključka del.

Glavna pobuda za nadaljevanje gradnje pa je prišla s strani zidarjev, natančneje Albina Kubla, ki je vztrajal, da se ne bo več udeleževal zidarskih del, če se ne bo naredila še ena plošča. Delo se je nadaljevalo in pri betoniranju zadnjih podpornih stebrov je že padal prvi sneg, vendar to prizadevnih prostovoljcev ni ustavilo in še pred božičem je bil nov gasilski dom pod streho. Poudariti je treba, da je sodeloval praktično vsak domačin, moški in fantje so zidali, žene in dekleta pa so skrbela za dobro počutje, predvsem pa za hrano in pijačo med delom.

Tudi ostala dela so se nadaljevala hitro in v skladu s prvotnim načrtom. Ker gasilci sami niso bili kos vsem opravilom, so bili za zahtevnejša dela najeti strokovnjaki, gasilski dom pa je iz dneva v dan dobival popolnejšo podobo.

Kljub vsem težavam, ki so se pojavile, je bila vsaj večina del končanih že do sredine aprila, ko je občni zbor društva že potekal v novih prostorih in so se gasilci lahko zahvalili vsem, ki so sodelovali pri delih ali pa pripomogli k finančni izvedbi velikega podviga. Seveda pa dom še ni bil dokončno urejen. V letu 1990 je bilo asfaltirano dvorišče pred domom, naslednje leto so bile urejene sanitarije, opremljena je bila sejna soba.

Od novega gasilskega doma do danes

V letu 1990 pa so bili gasilci spet bolj aktivni v domači vasi, saj je prvonovembrsko deževje povzročilo poplave katastrofalnih razsežnosti tod in v okolici. Voda je segala vse do glavne ceste, ki vodi skozi Topole.

Leto 1991 je bilo prelomno. Topolski gasilci so v tem času dobili novo pohištvo, še bolj pomembno pa je, da se je Slovenija osamosvojila in postala samostojna država. V mengeški občini je bila aktivirana enota prve pomoči in gasilska enota civilne zaščite. K sreči je agresija hitro minila in spet smo lahko zaživeli normalno življenje.

S spremembo sistema pa so bile povezane tudi razne pisarniške spremembe, saj je bilo potrebno v statutu črtati stare politične izraze in navsezadnje spremeniti nazive in žige.

Prvič na olimpijado

V letu 1992 je društvo doseglo pomemben uspeh na tekmovalnem področju, saj sta tako ženska kot moška desetina dosegli izjemen uspeh na 1. državnem tekmovanju v Velenju, kjer so članice dosegle 3., člani pa 4. mesto. Moška A-ekipa je tako v naslednjem letu odpotovala na gasilsko olimpijado v Berlin, tri članice našega društva pa so sodelovale pri enoti članic iz Loke pri Mengšu, ki je prav tako odpotovala na olimpijado. Člani so osvojili 23. mesto in srebrno priznanje, članice pa zlato priznanje.

V letu 1994 so na državnem prvenstvu v Postojni nastopile mladinke in zasedle četrto mesto. Pomemben dosežek pa so dosegle tudi članice, ki so v Šinkovem Turnu osvojile stoti pokal za društvo. Društvo se je moralo v tem letu preoblikovati v skladu z Zakonom o društvih, Zakonom o gasilstvu in Pravili gasilske službe, še naprej pa je glavno vodilo ostalo sodelovanje na tekmovanjih, skrb za požarno varnost in izobraževanje gasilcev. Dva nadtalna hidranta, ki sta bila v tem letu postavljena v Topolah, sta k skrbi za požarno varnost vsekakor pripomogla.

Drugič na olimpijado

V letu 1995 je bilo v gasilski dom napeljano tudi centralno ogrevanje, ki sedaj omogoča, da se oprema ne uničuje zaradi neustreznih klimatskih razmer. V letu 1996 je končalo tečaj za izprašanega gasilca kar 15 članov društva, od tega 4 članice. Prav tako pa je bilo v tem letu že drugo državno prvenstvo za člane in veterane, ki je potekalo v Celju. Članska B-ekipa je na tem tekmovanju osvojila naslov državnih prvakov in tako naslednje leto odpotovala na gasilsko olimpijado v Herning na Dansko.

V letu 1996 je bil razvit tudi nov društveni prapor, ki združuje vse gasilce pod skupnim geslom Na pomoč. V tem letu se je en član izšolal tudi za višjega gasilskega častnika.

 

Novo, a vendar staro vozilo

Načrti društva pa se ob že narejenem niso zmanjšali. Ob gorenju kozolca v sosednjih Suhadolah, so topolski gasilci še enkrat ugotovili, da so brez vode za gašenje, ki bi jo že pripeljali na požarišče, nemočni. Sprva nameravano predelavo avta je tako zamenjala zamisel o nakupu rabljenega vozila z manjšo količino vode. Ob izrednem prizadevanju več posameznikov je društvo iz Nizozemske uvozilo gasilsko vozilo, ki je povzročilo vsaj toliko zanimanja kot takrat, ko je na gasilsko dvorišče pripeljal novi TAM.

 

Izobraževanje

Konec leta 1997 je 8 članov društva končalo izpit za vodjo skupine, en član je opravil izpit za vodjo enote, dva člana pa sta naredila izpita za mentorja, en član pa je opravil izpit iz specialnosti predavatelj, v letu 1998 pa še izpita za specialnosti inštruktor in tehnični reševalec.

V letu 1997 je bila ustanovljena tudi Gasilska zveza Mengeš, saj se je stara Občinska gasilska zveza Domžale prilagodila novim občinskim mejam in tako so nastale štiri nove zveze. V GZ Mengeš so se združila PGD Mengeš, Loka in Topole ter PIGD Lek. V letu 2003 je GZ Mengeš dobila tudi svoj prapor.

Vloga novoustanovljene GZ se je izkazala predvsem v izobraževanju in usposabljanju, saj so tečaji za osnovna znanja sedaj potekali v bližini. V letu 1999 je bil zaključen tudi tečaj za vodjo enot, iz našega društva pa je čin nižjega gasilskega častnika pridobilo 6 članov.

Klasičnega »špricanja« z vodo že nekaj časa skoraj ni bilo več, zato se je potreba po dodatnem usposabljanju nadaljevala iz leta v leto. Skupaj z ostalimi društvi v GZ Mengeš, je PGD Topole z Občino Mengeš podpisalo tudi pogodbo o dolgoročnem opremljanju, pravzaprav strateški načrt razvoja celotne GZ. Tako je ta načrt omogočil PGD Topole, da se je lotilo novega zahtevnega projekta, to je nabave vozila z manjšo količino vode. Rabljeno nizozemsko vozilo se je izkazalo, saj se gasilcem ni bilo več potrebno zanašati samo na hidrante, vodo za najnujnejše so imeli s seboj.

Čeprav sodi Prostovoljno gasilsko društvo med mlajše v Sloveniji, je v teh letih vendarle prehodilo dolgo in pomembno pot. Še vedno pa je društvo tako uspešno, kot so prizadevni in uspešni njegovi člani, zato lahko rečemo, da bi vseh uspehov ne mogli zabeležiti, če ne bi bilo prizadevnih posameznikov, od ustanovnih članov dalje, ki so se ves čas trudili in vtisnili pečat delu društva.

Sedanji upravni odbor

Sedanji upravni odbor društva sestavljajo predsednik Franc Bergant, podpredsednik Martin Aleš, poveljnik Vinko Hribar, pomočnik poveljnika Primož Mejač, orodjar Tomaž Grilc, tajnica Mateja Jemec (odgovorna tudi za delo s članicami), blagajnik Janez Černivec in člani Peter Jemec, Janez Koncilija, Franc Zabret, Domen Mejač, Nataša Aleš (odgovorna za delo z mladino) in Avgust Aleš (odgovoren za delo z veterani), nadzorni odbor pa Jernej Aleš, Zdravko Špruk, Alojz Istenič, Franci Hribar in Slavko Grilc.

Poklicanost gasilcev k pomoči v nesreči sočloveka je še vedno prva naloga vseh članov, zato naj nas druži naš, v Topolah že 55 let odmevajoč, pozdrav

 

NA POMOČ!

Trenutne nesreče
Trenutne nesreče
okvir 6
Trenutne nesreče
Trenutne nesreče
okvir 6

VideoGasilci.com
VideoGasilci.com
okvir 6

Varna točka
Lek - član skupine Sandoz
okvir 6

Temeljni postopki oživljanja
Algoritem temeljnih postopkov oživljanja in uporaba avtomastkega defibrilatorjaAlgoritem temeljnih postopkov oživljanja in uporaba avtomastkega defibrilatorja
okvir 6

Oglasi
okvir 6