V spomin na Lojzeta Špruka

Spomini na umrle člane

V spomin na Lojzeta Špruka

Odgovornapisal janez » To sep 08, 2015 10:36 am

Lojzetu Špruku v spomin!

V petek, 4. septembra 2015, je neizprosna usoda spet posegla v članske vrste našega društva, saj nas je po nekajmesečni hudi bolezni v 82. letu starosti za vedno zapustil sovaščan in gasilski veteran Alojzij Špruk – Šprukov Lojze. Na današnji žalni seji bomo obudili njegovo prehojeno življenjsko pot in se z žalostjo v srcu poklonili njegovemu spominu.

Lojze se je rodil 13. maja 1934 v Mostah pri Komendi na domačiji Pri Rajovcu. Že kot novorojenca ga je zaznamovala tragičnost življenja, saj je kmalu po njegovem rojstvu umrla mama, katere ljubezni ni mogel nikdar začutiti, je doživeti. Oče se je kasneje še enkrat poročil in Lojzetu sta se v novi družini pridružili polsestri Slavka in Milka, s katerima je preživljal otroška leta, ki pa so bila vse prej kot lahka. Pričela se je namreč 2. svetovna vojna, ki jo je družina k sreči preživela brez večjih pretresov. Lojze je v tem času obiskoval osnovno šolo, ki jo je dokončal po vojni, nato pa se je bilo treba ozreti za poklicem, zato je šel za vajenca k čevljarskemu mojstru Šmidu v Mostah, kjer se je izučil za čevljarja. Za redno zaposlitev pa takrat ni bilo več časa, saj je bil, kot vsi mladi fantje njegovih let vpoklican v takratno jugoslovansko armado, ki jo je služil v Srbiji v intendantski konjeniški enoti, kjer je skrbel za konje, s katerimi se je v kasnejšem življenju še srečeval.

Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil v tovarni Titan, a je, tako kot mnogi drugi v takratni Jugoslaviji, kmalu odšel za boljšim zaslužkom na začasno delo v Nemčijo, kjer je delal 12 let. Po vrnitvi v domovino je takoj poiskal delo, kmalu pa je začel delati v podjetju Jata na Duplici, kjer je ostal vse do upokojitve.

Na svoji življenjski poti je spoznal bodočo ženo Stanko, s katero se je poročil leta 1963 in s katero sta si skupaj zgradila hišo. Ta je postala topel dom za njune otroke – sinova Zdravka in Marjana ter hčerke Majdke, ljubljeno in nikoli pozabljeno, ki je morala v prerani grob že v otroških letih.

Družina se je v letu 1994 povečala s prihodom snahe Metke, s katero se je poročil sin Marjan, rodila sta se vnuka Miha in Žan, na katera je bil Lojze, tako kot na svoja sinova, še posebej ponosen.

Lojze je v gasilske vrste vstopil že leta 1959, in sicer v Prostovoljno gasilsko društvo Moste, kjer je opravil tudi tečaj za izprašanega gasilca, v Prostovoljno gasilsko društvo Topole pa je vstopil po preselitvi v vas in v činu napredoval do gasilca II. stopnje. Bil je priljubljen in delaven član, zato je bil kmalu izvoljen v upravni odbor na funkcijo gospodarja društva in tako skrbel za urejenost prostorov starega gasilskega doma. Tako kot drugi člani je sodeloval pri različnih delovnih akcijah, ki so pripomogle k napredku društva, pa naj je šlo za zbiranje finančnih sredstev, pripravo gasilskih prireditev, sečnjo lesa za nabavo gasilskih vozil, največ pa seveda ob gradnji novega gasilskega doma. Takrat gasilci nismo imeli prostorov za seje, kjer bi načrtovali aktivnosti, zato je v ta namen Lojze ponudil kar svoj dom.

Aktiven je bil tudi na tekmovalnem področju, saj je več let sodeloval v gasilski ekipi PGD Topole za potrebe civilne zaščite, kasneje pa v veteranski enoti, ki je z uspešnimi nastopi na različnih tekmovanjih pripomogla k večji prepoznavnosti društva.

Za njegovo prizadevno delo so mu bila podeljena priznanja za dolgoletno delo z najvišjo letnico 50 let, podeljeno mu je bilo tudi priznanje gasilske zveze III. stopnje, v letu 2012 pa je prejel posebno priznanje za članstvo v gasilski enoti – plaketo gasilskega veterana.

V svojem življenju se je Lojze srečeval z vsakim izmed nas, vsakomur je pustil oseben pečat. Sam se ga spominjam iz svojih otroških let, ko se je priselil v Topole, najino tesnejše druženje pa se je pričelo po njegovi vrnitvi iz Nemčije, ko sva pričela sodelovati v gasilskih vrstah. Večkrat sva se srečevala tudi doma, ko je obiskoval moje starše, največ pa sva bila skupaj, ko je s svojim znanjem, pridobljenim med služenjem vojaškega roka, oskrboval konje, ki jih je imel nastanjene v našem hlevu najemnik. Njegova skrb za živali ter skrb za urejenost hleva je bila res izjemna, ob vseh opravilih pa je vedno našel tudi čas za pogovor in Lojze je imel pripravljeno vedno kakšno zanimivo zgodbo.

In kako smo Lojzeta še poznali? Ne samo kot družabnega, delavnega in prijaznega sovaščana, ampak tudi kot človeka, ki je s poznanstvom pravih ljudi marsikomu v vasi pomagal priti do rabljenega traktorja ali katerega od kmetijskih strojev, ki so se takrat uvažali iz Nemčije in s tem pripomogel, da je postalo delo na kmetijah lažje. Prav gotovo pa se bodo starejši spomnili tudi njegovega posredovanja pri nakupu nemških mark, kar je bilo sicer v Jugoslaviji prepovedano, a nujno, če si hotel kaj privarčevati.

Še veliko stvari je, ki jih je Lojze v svojem življenju naredil za svojo družino, za sovaščane, za prijatelje in znance, če povzamem – vedno je bil dobronameren in pripravljen pomagati vsakomur.

In takšnega Lojzeta se spominjajmo tudi mi. Spominjajmo se ga kot dobrega moža in skrbnega družinskega očeta, dedka, tasta, soseda, prijatelja, spominjajmo se njegovega dela in prispevka k razvoju društva, spominjajmo se ga kot dobrega sovaščana, ki je prispeval tudi k razvoju kraja.

Njegovemu spominu pa se poklonimo tudi jutri, v torek, 8. septembra 2015, izkažimo mu čast in ga v čim večjem številu ob 16. uri pospremimo na njegovi zadnji poti.

Lojzetovo slovo je prizadelo tudi njegovo družino, ki ji v svojem imenu in imenu Prostovoljnega gasilskega društva Topole izrekam iskreno in globoko sožalje.

Topole, 7. september 2015

Janez Koncilija
Uporabniški avatar
janez
 
Prispevkov: 4670
Pridružen: So maj 28, 2005 10:40 pm
Kraj: Topole

Vrni se na In memoriam

Kdo je online

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov registriranih in 1 gost

cron